Limitless (2011)

Še en super letošnji film.

The Lincoln Lawyer (2011)

Kul odvetniški triler.

Top 20 koncertnih trenutkov v 2010: 3

Glede na današnji datum se spodobi, da tega danes napišem.

U2 - 6. 8. (Stadio Olimpico, Torino)

Po 8-dnevnem pohajkovanju po Pisi, Korziki in Nici in po kopanju pred Bonotovo vilo na Azurni obali, sva se dan pred začetkom nove evropske turneje odpravila v Torino. Ko sva spakira v hotelu, sva pičila 40 km iz mesta do vile, kjer sta med pripravami na prvi koncert v 2011 živela Bono (pevec od U2) in Edge. Tam je že pred ograjo bilo par 10 hardcore fanov s slikami, albumi, darili in podobnim sranjem. Ko si enkrat obkrožen s takimi ljudmi, vidiš, da so eni še bolj obsedeni kot ti, čeprav ti tudi z njimi sredi podeželja čakaš na enega modela. Jaz sem s sabo imel edino U2 karto. No, in že čez kake pol ure se je Bono pripeljal, ven je stopil njegov varnostnik in povedal, da se mu mudi, tako da ni prišel ven, avto pa je odpeljal. Škoda, kar nas je bilo sorazmerno malo, tako da bi vsak lahko dobil avtogram. Čez kakih 10 minut je mimo odvrvel še Edge.

 

Kasneje v Torinu sva čakala eno uro pred stadionom, nekdo od naju je potem jezno odkorakal. Tudi tam si imel modele, ko so kazali fotke, na katerih so bili člani, ali pa so imeli njihove podpise in setliste. Ko sem slišal, da so se začele vaje, je bilo jasno, da so člani šli noter pri drugem vhodu. Na poti na pir sva slišala, kako so vadili nova komada (balado North Star in James Bondovski Glastonbury).

Ponoči po generalki sem se še enkrat peljal pred stadion pogledat sceno. Tam je bilo kakih 500 ljudi (eni še od jutra), po dobri uri pa so ven prišli vsi člani in začeli deliti pice. folku se je mešalo, bend pa se je znašel. Namesto slikanja in dajanja avtogramov so razdelili pice, parkrat pomahali in šli, s tem pa so si naredili dober PR. Jaz sem posnel Bonota in Edgea med raznašanjem pic, fotke so pa bolj boge, ker se mi je v tisti gneči in adrenalinu spremenila funkcija na fotkiču.

 

 

 

Ko sva naslednji dan prišla pred stadion ob enih popoldne, je bilo tam že ogromno ljudi. Čakanje je bilo prijetno, v senci, z ogromno prodajalci piva in piratskih majic. Ob treh sem hitro hojo od začetka do konca vrsta rabil 3 minute. Mimo najine lokacije sem šel pri 0:52. Na srečo veliko folka v vrtsi ni šlo v Inner Circle, tako da se je dalo še veliko kasneje noter priti brez problema. Potem sva v senci s pivom in našimi forumaši čakala na predkupino (Kasabian), ki je bila obupno ozvočena, gledala, kako se folk veseli ob prvem pogledu na The Claw, srečala enega od italijanskih Bonotov, 3 ure pred koncertom dobila setlisto, jaz pa sem si lahko tudi večkrat spočil oči. Skratka tradicionalni predkoncertni happytime.

 

 

 

Po organizacijskem zapletu (nasplošno je vse bilo organizirano po italijansko), ki nama je zjebal novi Intro, je šla samo strmo navzgor. Folk je bil skuliran, veliko je skakal in hodil nazaj, tako da je bilo veliko prostora po Adamovim mostom. Bono ni kazal, da so mu 3 mesece predtem operirali hrbtenico, zaradi česar so morali prestaviti severnoameriški del turneje in nastop na Glasonburyju 2010 na poletje 2010. Veliko je skakal, njegov glas je bil spočit. Adam je bil ves v belem in kul kot vedno. Larry se je med zadnjim komadom jokal, ker je moral s5 peti zraven, Edge pa je bil naš dobri stari Edge.
Koncert je imel več vrhuncev (Until the End, Streets, trojček City-Vertigo-Crazy, Elevation, Walk Omn z novo "koreografijo" prostovoljcev, ...), med The Unforgettable Fire je Bono pel nad mano, glavni vrhunec celotnega tripa pa je bil Miss Sarajevo, sploh, ker sem vedel toliko podrobnosti o njem (U2 so bili prvi bend, ki je opozarjal na situacijo v Sarajevu, med koncerti '93 so v živo prenašali izjave iz mesta, še med vojno je bil komad posnet, po vojni so tam igrali septembra '97, ko je Bonotu zmanjkal glas in je folk namesto njega pel, kasneje pa je v živo s Pavarottijem deklamiral besedilo v njihovem jeziku - posnetek od 6:10, omenil je tudi, da je komad, napisan za mojo bivšo domovino, njego najljubši U2 komad). No, in vse to je med koncertom pri meni privrelo na plan, tako da so mi med opernim delom (ko so domačini okoli mene peli naglas v njihovi materiščini) solze tekle, kot že dolgo ne. 


Operni del se začne na 2:00, vrhunec pa pri 2:50.

 

 

 

  

Naslednji dan je bil Ferragosto, tak da sva se 10 ur vozila domov.                                      

Achtung Babies

V petek je v Kompleksu na Ravnah igral italijanski U2 cover bend Achtung Babies. Koncert naj bi se začel ob 21.00 (glede na klubsko domačo stran) oz. 22.00 (tako je pisalo na karti), štartali pa so ob 23.15. Tudi če imaš s prijateljem veliko za nadoknaditi in je runda (pivo + velik špricer) 3,5 EUR, ni prijetno tako dolgo čakati na bend. Zgleda, da je na Koroškem (kot velikokje drugje pri nas) še zmeraj treba čakati, da se nabere folk (plac je bil na koncu napol poln, medtem ko je šank v predprostoru bil (verjetno) ves čas poln). Klub bi tudi lahko imel na zalogi neko normalno belo vino, ne pa da sem enkrat dobil špricer z nekim muškatom.

Bend je (kot original) prišel na oder ob Bowiejevi Space Oddity  in štartal z novo šus verzijo Even Better Than The Real Thing, ki so ga U2 po 10-ih letih to pomlad spet dali na setlisto v Južni Ameriki. Kot hardcore U2 fan (Keber je v šali omenil, da sem verjetno bil večkrat na U2, kot pa vsi ostali v klubu skupaj) pri U2 cover bendih najbolj gledam 2 stvari (Bonojev glas in zvok Edgeve kitare - ja, če poješ v U2 cover bendu, si pač v naših očeh Bono in ne neki Christian). Bono je presenetil, ker je z lahkoto pel tiste dele, pri katerih se pravi Bono šverca. Bil je sproščen, večrat je šel med folk, dajal roko in mikrofon fanom v publiki. Imel je tudi podobne gibe, kar pa niti ni tako pomembno niti jih ni težko naštudirati. Angleščina ni bila njegova vrlina, ker je imel vsak stavek, ki ga je izrekel, napisan na listu v angleščini, kar pa tudi ni bilo moteče.

Ko je Edge pri prvem komadu prijel za Rickebackerja (moja sanjska kitara), sem si mislil, da Edge pa že nima Rickenbackerja. No, po koncertu mi je povedal, da ga pri EBTTRT igra (verjetno bi kak profi kitarist pojamral, da bi moral imeti Model 330/12 namesto 340/12 ali kaj podobnega). Nasploh je med koncertom veliko menjaval svojih 5 kitar, njegov sound je štimal, dobro je pel back vokale, čez klaviature tudi nimam pripomb. Pa imel je brado in kapo (what else).

Larry je izgledal kot nečak Dolpha Lundgrena, Adam pa kot meter 90 visoki pogrebnik, skratka najbolj kul v bendu, kot se za basista spodobi. Ritem sekcija je lepo štimala.

 

Od 22 komadov na setlisti jih je polovica bila stalnica na (trenutni) 360 turneji, nekaj občasnih, najbolj pa sem užival ob raritetah (An Cat Dubh/Into The Heart, In God's Country, Bonjovijevski Kite) in med Bad, ko mi je pevec dal mikrofon, da sem zapel Ruby Tuesday snippet.

Posnel sem Pride in pa Zoo Station z introm Busha starejšega. Ko sem snemal Zoo Station, sem doživel nekaj surealnega: pevec mi je na koncu komada od blizu pel naravnost v objektiv, na koncu pa vzel fotoaparat in z njim snemal ostale člane benda (kot na Zoo TV turneji). Slučajno sem pred snemanjem nastavil na črno-belo tehniko, tako da je slika na trenutke zaradi slabe svetlobe zatemnjena, je pa Bonotov close-up boljše izpadel.

Pobi so me navdušili, sploh po 9-mesečni abstinenci. Tudi večina publike je bila zadovoljna, da je za tako dobro kopijo odštela le 3 evre. Bi me pa njihov Bono lahko vprašal, če lahko naloži moj (že obstoječi) posnetek na youtube. Italijani, pač.

2 dogs dining

Spodnji video lepo prikaže, zakaj sem dog lover. Edino malo krajši bi lahko bil.

Nova pokojninska reforma

Slovenija 2050:

"A si ziher, da je to prav?"

"Ja, mi je prababica, ki dela na osnovni šoli, povedala odgovor."

1102 / 2011

Peter Hook, bivši basist Joy Division in New Order, bo naslednji teden s svojim bendom The Light izdal EP 1102 / 2011. Na njem bodo 3 priredbe Joy Divisionov (Atmosphere, Insight in New Dawn Fades) in Pictures In My Mind, nedokončan JD komad.

Hooky je drugače od lanskega maja (30. obletnica Curtisove smrti) s svojim bendom izvajal celoten Unknown Pleasures (1. album JD) + par drugih JD komadov, prišel tudi v italijanski Roncade, ki sem ga zaradi neugodnega termina in napovedanega dunajskega koncerta izpustil. Koncert na Dunaju in preostali del turneje je potem bil odpovedan. Valjda.

Zdaj so s5 na turneji, včasih pa bodo namesto Unknown Pleasures zaigrali celoten Closer (2., zadnji studijski album JD). Upam, da se pojavi še kak koncert blizu nas.

Je pa zanimivo, da je 2. basist v bendu njegov sin Jack Bates, medtem ko Hooky basira in poje..

Tako pa zveni novi komad:

Hooky ni Ian.

Pa še njihova verzija Atmosphere:

Na vokalih je Rowetta (back vokalistka od Happy Mondays).