Acoustic vs. Studio

Akustičen posnetek z vaj:


Studijska verzija:

Less is more, kar se mene tiče.

Februar

Pa lepo kronološko po vrsti.

7. sem bil v KGB-ju na Pliš. V bendu poje Aleksandrasthsth, poleg nje sta na odru bila še basist-kitarist in pa klaviaturist. Vzdušje je bilo intimno, folk se vmes na srečo ni menil. Poleg priredb (jih je veliko na pevkinem YT kanalu) so igrali tudi avtorske komade, besedila jim je napisal Rok Vilčnik. Posnel sem Say say say in Edino, kar, drugače pa sem na nacionalki v enem napovedniku zasledil njihov komad Metulji. ki sem ga včeraj (nekaj ur pred uradno premiero na Valu 202) predpremierno zaigral z mojo učenko na šolski prireditvi.

9. smo šli v Bratislavo na Peter Hook & The Light. Hooky je bil basist pri Joy Division in New Order, v Bratislavi pa je zaigral celoten Unknown Pleasures (1. album JD) + še kar nekaj ključnih JD komadov (manjkal je samo Atmosphere). Ekipa je bila super, plac dokaj majhen, intimen in ne prenatrpan, Hooky pa je kljub letom postavil pokonci kocine in mi utrnil solzo ali dve. Jebi ga, ne doživiš vsak dan takšnega koščka glasbene zgodovine.

 

 11. so Zmelkoow v mariborskem MC-ju poleg hitov odigrali celoten 2. album (Čiko Pajo in Pako), se pravi podobna scena kot 2 dni prej. Ta album je eden tistih SLO albumov, ki je najbolj zaznamoval moja srednješolska leta, zato so bila čustva na koncertu še močnejša kot ponavadi. Po par uvodnih komadih so začeli s Primavero (prvi na omenjeni plati) in folku se je spipalo. Redni set so končali (enako kot album) z Lotosovim Cvetom. Po koncertu sem skočil še v Gustafa na Vlasto Popić, hrvaški odgovor na srbski Repetitor

17. so igrali v Kompleksu na Ravnah na Koroškem Res Nullius. Na Koroškem vzdušje na koncertu ponavadi kroji publika: kadar je veliko ljudi, so itak pijani in je totalna žurka, kadar pa jih je malo, pa je na robu ackwardnosti (ta izraz boljše opiše sceno kot katerikoli slovenski). Ko sem prišel v Kompleksa, je bilo tam malo ljudi, za nameček pa je Zoki prišel po stopnicah v klub s kozarcem vodke v roku, z drugo roko pa se je polcal na zidu. "Aha, to bo eden tistih koncertov." Ko je bend po krajši zamudi prišel na oder, se je med 15 folka (kasneje nas je bilo max 50) v placu začel en pijan model dreti: "Dou zapri duri! Dou zapri duuuuri!!!" V bistvu je samo hotel, da nekdo zapre vrata predprostora, ker so za šankom vrteli nekši pop, a jih je na koncu moral sam zaloputniti. V tej koroško-lynchevski morbidnosti sma se s Kebrom tako režala, da se nisma mogla nehat, za nameček pa je naš Ali bendu zakričal na oder: "Dobrodošli!" Zoki je bil totalno pijan in razpičkan nad slabim odzivom publike, da si je izmišljeval nove besede na odru, pel lastni senci na steni, ko pa mu je en mulo prinesel pir na oder, ga je s celim šusom vrgel na tla (piksno, ne flašo). Na odru je spominjal na prenekatere biografije znanih glasbenikov, ko so prišli na dno. Ko sem enkrat šel vmes scat in prišel nazaj z drinkom, je bilo na podestu pred odrom 5 ljudi. Med njimi je bil Danny, ki je nosil naokoli narobe obrnjenega Kebra, ko pa ga je odložil na tla, je slednji zabasal stojalo za mikrofon (ki ga je predtem Zoki zbrcal z odra), si ga dal med noge in simuliral masturbiranje. Kasneje je, kljub našim predhodnjim prošnjam, bila z njegovih ust proti odru večrat zakričana njegova (takrat malo moderirana) ponarodela :"Lulija v rektum!" Koncert se je končal klavrno z nekaj izpuščenimi komadi, kljub vsemu fiasku pa smo dobili bis. Na Ravnah znajo biti Izkrivljene ravnine. 

25. je bil na vrsti radgonski biser Muškat Hamburg. Predskupina so bili Svinjske tačke s Primorske, ki so s sabo pripeljali kar nekaj svojih privržencev, tako da je bila kul atmosfera. Potem so na sceno prišli MH, ki sem jih prvič videl daleč nazaj na Štuku, ko me niso navdušili. Naslednjič sem jih videl predlani, ko so igrali na Garage Foreplay in razturili sceno, zato sem se tokrat odločil, da grem na njihov solo koncert. Vsak član v bendu zgleda tako karakterno, da bi takoj vedel, da je v rokenrol bendu, če bi ga srečal na ulici, najbolj pa izstopata pevec s trzavico (včasih sta njegov zaščitni znak bila črna lasulja in I love Rock majica, z novim albumom Zbogom Madamfucker pa se je od tega alterega izgleda poslovil) in basist, ki močno spominja na Indijanca z basom v roki. Njihova glasba je čisti šusrokenrol (včasih bi lahko bili The Hives), besedila pa družbeno-kritična z lokalnim besediščem. Za nameček je na oder uletel Metlež (tako sem ga krstil) - Urko, lokalna legenda, ki večrat, kadar je v filingu, uleti na oder s svojo metlo in z bendom "odigra" nekaj komadov. Z besedami se ga ne da ustrezno opisati, ko ga pa enkart doživiš, nasmešek še dolgo ostane na odru (glej posnetek na koncu). V glavnem, koncert MH močno priporočam, njihove komade z zadnje plate in nekaj koncertnih zadev lahko slišite tu. Kar se pa mojega februarja tiče, ga lepo opišejo Muškat Humburg in Metlež z naslovom Vse sem si zaslužo. Tudi poroko.

5 let

Danes mineva točno 5 let, odkar sem naložil prvi video na YT. V teh 5-ih letih je moj kanal postal (sodeč po več kot 3.000.000 ogledih in 400 naročnikih ne samo) moj video dnevnik, ki me spominja na vse koncerte, ki sem jih v tem času doživel. Pred kratkim so mi sicer zjebali izgled kanala, lani sem tudi dobil 1. strike (zaradi nekega princa), samo grem dalje novim petim letom naproti, če bosta v 2017 apis38 in YT še sploh obstajala.

Silence se s5 sliši

Silence bosta 14. aprila, točno 100 let po trku Titanika v ledeno goro, po osmih letih izdala nov album Musical Accompaniment for the End of the World (Songs for Two Pianos, Tactful Synths and Voice), na katerem bo deset klavirskih pesmi.

Pred štirimi tedni sta objavila prvi video za skladbo Death is New York.

Danes je prišel na net še Heart of Darkness, odgovor na Lanin Video Games.

Za oba videa sta uporabila posnetke iz filmov Boštjana Hladnika, pokojnega očeta klaviaturista Primoža Hladnika.

Zgleda, da bom od aprila s5 ponosen Slovenec, ki bo rojakom in tujcem razlagal o najboljšem slovenskem bendu.