28. dec. 2011

Top 20 koncertnih trenutkov v 2010: 2

Glede na to, da se leto 2011 zaključuje, bi bilo lepo, če bi dokončal svojo poročilo za leto 2010.

Paul McCartney - 27. 6. 2010 (Hard Rock Calling Festival, Hyde Park, London)

Na 2. mesto svojih naj koncertnih doživljajev sem dal koncert Paula McCartneya. Še preden so se moje službene obveznosti (konference) pred poletjem zaključile, sva za vikend skočila v London. Začetek poletja, 30 stopinj, zaključni boji na svetovnem nogometnem prvenstvu v Južni Afriki. Mi smo 4 dni pred koncertom izpadli po porazu z Anglijo, ta dan pa se je Anglija pomerila z nemškim Elfom. V Hyde Parku je že igral Elvis Costello, ko je večina publike spremljala tekmo na big screenu. 

Mi (poleg naju s Hedo je bil še najin gostitelj Simon) smo v senci pili pire, vmes pa sem šel malo pogledat situacijo na tekmi. Ko sem prišel tja, so Nemci vodili 2:0, nato pa so Angleži na brzino zabili 2 gola, a jim drugega niso priznali. Na koncu so Nemci zmagali 4:1, tak da so bili vsi tisti fani z angleškimi šali bolj turobnega obraza, mi2 s Hedo pa sva vsa nasmejana govorila: "Vier eins, Man! Wir haben sehr gut gespielt!"
Za Elvisom so igrali Crowded House, ki jih je bilo lepo prvič slišati. Nato smo šli v šotor, kjer je igrala ena pupa Lissie (kasneje se je izkazalo, da je punca kar perspektivna, letos je celo igrala na istem festivalu na glavnem odru), kasneje pa pred mini paviljon, kjer je igral John Grant. Sledili so še Woodstock legende Crosby, Stills & Nash, potem pa sva s Simonom šla bolj naprej, Heda pa je furala izico bolj zadaj.

Ko sem pogledal okoli sebe, sem skužil, da je publika stara med 5 in 70 let. Potem je prišel Macca ... pizda, BEATLE! Višje od tega ne gre. Če njih ne bi bilo, ne bi bilo U2 in še nešteto drugih bendov. In kar je najpomembnejše, od koga bi si Justin Bieber sposodil frizuro?
Folku se je pipalo, sploh med Beatles komadi, ko so VSI zraven peli. Že v prvi polovici so padli All my loving, Eleanor Rigby, Blackbird, ob kasnejših Let it be, Yesterday ali pa Hey Jude pa je cela publika pela kot na karaokah. Setlista je bila skoraj sanjska. Igrali so 2h 40 min. Vmes nekje na polovici koncerta se je Simon izgubil, tako da sem sam užival z množico dalje. Paul je pred veliko pesmimi razložil pomen ali povedal ankedoto, povezano s komadom, v ozadju pa se je rolala projekcija.
Potem je začel na ukulele igrati Georgevo Something in solze so lile. In lijejo tudi zdaj, ko to pišem in zraven poslušam komad. Mater, kakšna je verjetnost, da imaš v bendu Lennona in McCartney, potem pa en tretji (ta tihi) napiše tak komad?
 
Po rednem delu sem spizdil hitro na WC in za šank, ker sem bil dehidriran, na poti proti odru pa srečal Hedo, tako da sva skupaj doživela tistih 7 Beatles komadov. Pri Helter Skelter sva imela ful placa, tak da sa nama je zmešalo. Posnel sem 3 komade (tudi Lady Madonna), samo je kvaliteta fotk in videov bolj boga, ker mi je ravno v Londonu crknil fotkič. Na srečo mi je Simon posodil svojega, tako da imamo vsaj nek spomin.
Ta koncert ni bil samo eden od vrhuncov leta, ampak eden od vrhunciv mojega življenja. (Letos novembra bi ga skoraj ponovil, pa sem bil službeno odsoten.)

Tisti dan je Anglija izpadla iz nogometnega prvenstva, a publike to ni motilo, vsaj tiste slabe 3 ure ne. Takrat so podoživljali mladost in prve ljubezni.

Na poti domov sem se ustavil še pri enem drugem heroju. Kaj več o njem pa v naslednji objavi.

Ni komentarjev:

Objavite komentar