29. jan. 2012

Top 20 koncertnih trenutkov v 2010: 1

U2 - 25. 8. 2010 (Luzhniki Stadium, Moskva)

Slab teden dni pred koncertom nas je 14 Slovencev šlo v Moskvo. Že samo dobiti vizo je bila cela procedura, bile so komplikacije pri nakupu kart za koncert, nekaj mesecev prej je bil terorističen napad v moskovskem metroju, tudi Bonotovo zdravje je bilo predtem pod vprašajem, saj je bil maja operiran na hrbtenici in so morali prestaviti celoten ameriški del turneje, za ene od nas je bil let tja prebukiran, za piko na i pa so nekaj tednov pred koncertom po Rusiji divjali požari, tako da je celo mesto več tednov bilo v smogu, zrak pa je imel čez 40 stopinj. Na koncu se je na srečo (kot ponavadi) vse uredilo.

Nekaj od nas je v dnevih pred koncertom poskusilo člane benda zahaklati pred njihovim hotelom, a kaj več od fotke z 10-ih metrov nobenemu (od nas) ni uspelo dobiti, so po nekateri fani dobili kakšen avtogram. Dan pred koncertom smo izvedeli, da je tisto noč ruski U2 party, tako da smo odpešačili do placa in pred vhodom slišali, da nekdo grozno poje na karaokah. Na koncu se je izkazalo, da je to bil ruski U2 cover band. Scena je bila socialistično (pozitivno) sumljiva - bend je bil trio, pevec bi bolj pasal v Milli Vanilli, folk je po večini sedel. Ko smo na sceno prišli mi s piri in vodkami, je bend zaigral samo še nekaj komadov (zgleda, da smo bili že pozni). Po koncertu so rolali U2-je, nam pa se je na plesišču pipalo in smo skakali okoli z rusko zastavo. 
 

Spoznali smo nekaj res prijaznih simpatičnih ruskih U2 fanov, ko pa se je party počasi zaključeval (fani so se morali naspati pred koncertom), se nas je nekaj odločilo, da gremo še enkrat poskusit srečo pred U2 hotel. Do tja smo šli kar na štop (v Moskvi brez problema zahaklaš avto na štop, ki je v bistvu ilegalni taksi, s katerim se potem zmeniš za ceno in približno lokacijo - to sva prakticirala že prvo noč, ko sva se brez zemljevida zgubila od ostalih, metro pa ni več vozil). 
Pred hotelom je bilo (verjetno) okoli enih zjutraj kakih 10 fanov. Mi, ki smo prišli s prvim "taksijem", smo šli čez tisto štiripasovnico v trgovino nasproti hotela po pir, kmalu pa se je s svojim avtom pripeljal Bono, a je uporabil stranski vhod (verjetno je bil utrujen po srečanju z Medvedjevom). Fani, ki so stekli za hotel, se hitro prišli nazaj poklapani, kmalu pa so začeli odhajati domov. Mi smo še vedno čakali kolege, ki so prišli z drugim "taksijem".
 

Ko so prišli, so namesto do nas šli kar direkt mimo varnostnikov in skozi detektor kovin v hotel. "Zgleda, da se da noter priti," sem si mislil. Varnostniki so potem spraševali, če vemo, od koga je bil nek rugzak pred hotelom, mi pa smo lepo eden za drugim prišli v hotel. Ko sem v baru prišel do kolegov in še dveh Ircev (naša soseda v hostlu - v bistvu sta onadva dala pobudo, da so šli noter), so mi rekli: "Apis, zdaj se pa lepo mirno usedi, ne delaj panike in poglej do sesednje mize." Tam je sedel Larry, pet metrov stran. Njegov varnostnik je videl, da so ga prej slikali, in jim je naročil, da jih bo ven vrgel, če ne bodo nehali. In tako smo sedeli (v U2 majicah) v enem od najdražjih hotelov v Moskvi, pili pivo (tudi tisto v piksnah iz trgovine) in se v izi menili. Parkrat sem hotel iti do Larryja in mu dati roko, pa mu nisem hotel kvariti večera, pa še njegov varnostnik bi nas lahko ven zabrisal. Pa sedel sem super, ker sem bil ravno proti njemu obrnjen.
Larryjev varnostnik stoji za njim.

Čez nekaj časa je še prišel Bono (pevec) z ženo, se malo pomenil z Larryjem in šel v sobo za vogalom. Vedeli smo, da moramo nekaj narediti, da bo prišel do nas. Jaz sem predlagal, da bi njemu in njegovi ženi častili drink, zato smo natakarici vprašali, kaj z ženo pije (je rekla, da ni drago), nato pa ji naročili, naj jima prinese drink. Čez čas nam je prinesla račun buteljko rdečega vina za 120 EUR, tako da je vsak od nas dal 15 EUR. Nadaljevale so kul se debate, vmes je šla Bonotova hčerka s tipom mimo nas, Larry pa se je skoraj zaletel v kolega, ko je šel na WC, kasneje pa se je pridružil Bonotu. Jaz pa sem ves čas vsrkaval surealno situacijo.
Mi za našo mizo, Larry je sedel za nami.
V ozadju sta Larryjev in Bonotov varnostnik, Bono pa je s svojo družbo bil za vogalom.

Ko smo debatirali, da sta naša fanta kar dolgo pokonci, glede na to, da imata naslednji dan koncert, je okoli 4.20 prišel mimo Bono z ženo. Vedeli smo, da moramo nekaj reči, če ga hočemo spoznati, hkrati pa nismo hoteli izpasti preveč agresivno. V tistih petih sekundah smo zmrznili, nato pa je kolega izustil pravi stavek (nekaj v tem smislu): "So, Bono, are you gonna go without saying hello?" Njegova žena je šla dalje, on pa se je obrnil in rekel: "Now, who do we have here?" Mi smo bili kot cucki, ko vedo, da bodo šli ven, in smo hoteli vstati, a nam je njegov varnostnik z roko pokazal, da bo kul, če bomo mi na izi. Nato je vsakemu od nas dal roko, vprašal, od kod smo, in če gremo na koncert naslednji dan. Ko smo povedali, da smo iz Slovenije in Irske, je rekel: "So Irish-Slovene connection." Ko smo ga vprašali, če bi se lahko slikali z njim, je rekel: "One photo couldn't hurt." Naredili smo eno gasilsko s Sergeyevim fotoaparatom (Sergey je bil en Rus, ki je z istim razlogom kot mi ves čas sedel pri sosednji mizi, a se predtem sploh nismo menili, potem pa je kar naenkrat bil zraven nas), jaz pa sem svoj fotoapart prijel v roko, a je varnostnik rekel, da bo ena fotka dovolj. Bono se je poslovil, jaz pa sem mu izustil: "You're the man!" V bistvu sem imel že prej naštudirano, kaj bi mu rekel, če bi ga kdaj srečal, samo sem potem zmrznil.
Naslov fotke je Najdi vsiljivca (ne, ta ni Bono). Na moji levi in desni sta Irca, brkati za Bonotom je Sergey, ostali so naši.

Kasneje smo fotkali fotografijo na Sergeyevem displayu, ker smo tripali, da nam ne bo fotke poslal. Pa vsi smo imeli nasmeške na obrazu. Ko je šel Larry spat (okoli pol šestih/šestih), smo ga poklicali, a je samo zamahnil z roko in sploh ni pogledal proti nam. Je bil že utrujen. Mi smo nato šli v sosednjo sobo, sedeli na Bonotovem placu (jaz sem še pil iz njegovega kozarca), se slikali z natakaricama, potem pa šli v hostel (zo5 s "taksijem"), kjer smo do konca spili Bonotovo buteljko (je bilo noter še par deci). Zdaj mi je žal, da si nisem flaše domov nesel za spomin.
 
 
Onadva sta šla domov s svojim taksijem.

Naslednji dan smo imeli o čem govoriti, eni od naših pa so na Rdečem trgu še slučajno zahaklali pevca od Snow Patrol. Koncert je bil na olimpijskem stadionu, kjer je leto prej Nejc Pečnik dal gol proti Rusom, scena pa totalni kulturni šok. Jaz sem pričakoval, da bo pred stadionom ogromno dilerjev kart in majic, namesto njih pa smo videli vojake s puškami in brzostrelkami. U2 imajo na vsakem koncertu ogromno stojnic, ki promovirajo Greenpeace in Amnesty International, v Moskvi pa so jih sterali stran, tiste, ki so se bunili, pa so aretirali. Na stadionu so vojaki tvorili žive ograje, tudi na vseh tribunah so bili enakomerno porazporejeni, s hrbtom proti odru. Vrečke za smeti so bile na vsaka dva metra, bilo je ogromno dixijev, ni se smelo kaditi pred odrom, od hrane so imeli samo sumljive sendviče, čips in mars čokoladice, od pijače pa samo vodo in  mineralno vodo (nič pira!). Ni kaj, Putin jih ima na kratki vrvici. Če ne, bi bil verjetno kaos.
 
 
 
 
Celotna ponudba hrane

 
10 minut pred koncertom je začelo deževati (nehalo je pred bisom), kar je dalo koncertu poseben čar. Folk je bil navdušen, skoraj hvaležen za koncert. Setlista (sem jo drugič zapored dobil že pred koncertom) je bila standardna z enim presenečenjem: Bono, ki se je zjutraj dobil z Gorbačovom, zaradi lobiranja ni pljuval čez ruski režim, je pa na koncu na oder uletel glavni nasprotnik Kremlja in z njimi zapel (v ruščini, valjda) Knockin' on Heaven's Door. Kocine so stale.
 
 

V glavnem, leto 2010 je bilo zame leto presežkov (ne samo na koncertnem področju). Spoznal sem Bonota, višje od tega ne gre, pa še vse je bilo v zelo pozitivni luči. In ko pomislim, koliko stvari se je moralo poklopiti (kar sem že omenil v 1. odstavku + timing našega odhoda in prihod v hotel + nobeden od nas ni imel pomembne novinarske akredirtacije, milijonov ali velikih vez + dejstvo, da ga nisem imel preveč pod kapo), sem še bolj srečen.
Tu pa je video o moskovski ekspediciji.

J. J.

30. 8. 1997 sem bil na koncertu Therapy?, na katerem so igrali pesem Diane. Nekaj ur zatem je umrla princesa Diana.

Julija 1999 sva s kolegom na enem SLO festivalu gledala, kako je nad nami letelo eno športno letalo, in si rekla: "Si predstavljaš, da bi zdaj padlo dol?" Ko sem prišel domov, sem izvedel, da je v letalski nesreči umrl John F. Kennedy Jr.

22. 7. 2011 sem na eni žurki po dolgem času s5 poslušal zadnji album od Amy Winehouse. Naslednji dan je umrla.

Že cel mesec si pojem Janez, kranjski Janez.


23. jan. 2012

Oskarji 2011 - drugič

Pred slabim letom sem napisal poročilo o lanskih oskarjih. Včeraj sem končno pogledal še svoj 40-i, zadnji nominirani film. Od že omenjenih bi še omenil predvsem tujejezične filme (Incendies ima fuknjeno zgodbo, In a Better World je ravno prav napeta družbena drama, ki je kasneje tudi pobasal tujejezičnega oskarja, Biutiful, ki prikazuje bedo Barcelone, se prvo vleče, na koncu pa zelo lepo zaključi, Io sono l'amore (sicer nominacija za kostumografijo) je lepa italijanska ljubezenska drama s Tildo Swinton v glavni vlogi, Waste Land pa dokumentarec o umetniku, ki prikaže in spremeni življenja delavcev na enem od največjih smetišč v Braziliji in na svetu nasploh.) in pa Barney's Version, ki je lepa in gledljiva drama z veliko zasuki in zanimivim koncem, nominirana pa je bila samo za masko.

Od 15 kratkih filmov sem jih pogledal vseh 7, ki sem jih našel. Izpostavil bi God of Love (zmagovalni kratki film, ki mi je sličil malo na Woodyja), The Crush in pa kratke risanke The Lost Thing (dobila oskarja), Day & Night in pa The Gruffalo. Zadnji 2 risanki sem in še bom gledal z deco na šihtu, ker imata obe super zgodbi, animacijo in nauk.

Tak, zdaj pa počakamo do ju3, ko pridejo nominacije za 2012 ven.

3. jan. 2012

Začetek EPK

Silvestrovo lahko praznuješ s Heleno, Tanjo, Šov Bendom Klobuk in ognjemetom (hvala, dupleški Franca), lahko pa se ga lotiš tako kot so se ga v SG-ju. Norci.



Svaka čast, pobi!
Še daljši video malo slabše kvalitete pa je tu.

Naj albumi v 2011

Če bi svoje avdio presežke tega leta napisal v zgodbi, bi šlo nekako takole:

Zoki od Res Nullius je šel na štop plac, kjer je že s kitarskim kovčkom v roki štopala Anna Calvi. Punca je zgledala opasno, tak da se je Zoki zakužil z njo ... normalna stvar. Ko sta štopala, jima je ustavila PJ Harvey, ki je s sabo v avtu imela prijateljico Florence Welch. Po nekaj minutah vožnje so skužili, da grejo vsi na koncert Kasabian. V avtu so poslušali nove priredbe U2 albuma Achtung Baby (PJ ga je dobila od Bonota, ker sta ostala v stikih, odkar je bila njihova predskupina na začetku 90-ih). 

Ko so prišli do dvorane, so skozi stranski vhod vstopili v VIP lounge. Tam je za enim šankom Maynard promoviral svojo vino, za drugim je Eddie od Art Brut imel razstavo svojih slik, za tretjim pa je Lykke Li, ki je ravno končala ogrevati publiko, cepala vodko. Izkazalo se je, da so Lykke poklicali, ker so TV On The Radio ravno izgubili basista zaradi raka, Adele pa je bila v bolnici, ker so ji zo5 zatajile glasilke. Harry od White Lies je nekaj pizdil, ker mu je Alex Turner spodmaknil stop, samo je potem Tom Barman s čikom v roki malo grdo pogledal, pa je bil mir.

Ko so iz dvorane prišli uvodni takti Club Foot in se je iz publike zaslišalo "Aaaaah-ah-ah-ah-ah-ah-ah ...", so počasi šli noter. Na poti so srečali člane benda Future Islands, ki so bili 2. predskupina, in v pevcu je vsak našel podobnost z nekim drugim znanim moškim. Čez par komadov je Kasabian pevec Tom napovedal komad Days are forgotten in po kakšni minuti igranja ja kitarist Sergio nehal igrati. Tom je imel WTF look na obrazu, Sergio pa je samo prišepnil s strahospoštovanjem: "Zoki's here."

Spodaj je 10 naslovnic albumov, ki si najbolj zaslužijo omembe v 2011. Verjamem, da se najdejo še kakšni boljši albumi, ampak lani zo5 nisem preposlušal toliko nove glasbe, kot bi si želel. Evo, v 2012 bo drugače.
Prej sem omenil par bendov, ki so izdali nekaj super komadov, mi pa njihovi albumi v celoti ne sedejo, zato jih spodaj ni. Pa zadnji album sem dal zraven, čeprav mi zaradi medijske pozornosti že kar precej preseda.
Res Nullius "Prekletih bazar"

dEUS "Keep you close"

PJ Harvey "Let England Shake"

Florence + The Machine "Ceremonials"

Lykke Li "Wounded Rhymes"

Kasabian "Velociraptor!"

Various Artists "Ahk-toong Bay-bi Covered"

TV On The Radio "Nine Types Of Light"

Art Brut "Brilliant" Tragic!"

Adele "21"