23. avg. 2012

Life's Too Short

Life's Too Short je fantastičen mockumentary o pritlikavcu Warwicku Davisu (poleg njega sta serijo ustvarila še Ricky Gervais in Stephen Merchant), v vsakem delu pa nastopi kakšna znana oseba (podobno kot v Extras). Nadaljevanje 1. sezone naj bi sledilo v začetku 2013.


17. avg. 2012

INmusic festival 2012

Zadnji vikend v juniju se je ob zagrebškem jezeru Jarun odvijal 7. (in moj četrti zaporedni) INmusic Festival. V avtu smo bili jaz, Heda, Monika in Kravžli za volanom, zunaj avta pa oba dneva svinjska vročina. Nulti dan smo zaradi službe in bolj slabega programa izpustili, prvi dan pa se popoldne nastanili v hotelu (mi2 s Hedo sva se zaradi prebukiranosti morala preseliti v 200 metrov oddaljen hotel, a je tudi imel klimo, tako da ni bilo panike). S tramvajem smo šli do Jaruna, nato pa pešačili do jezera in okoli njega do vhoda. Ker je idejni vodja tripa predlagal tramvaj in hojo, kasneje pa smo spregledali en znak in po nepotrebnem pešačili do konca otoka, na katerem na koncu ni bilo mosta, smo izgubili dodatnih 15 minut. 
Tako je izgledala pot nazaj do pravega odcepa.

Pred vhodom je bilo po pričakovanju veliko ljudi, ki so se veselili, zraven pa je krožilo par modelov, ki so pobirali prazne pločevinke in plastenke. Tak je to izven Šengena. Ko smo s prešvercanim fotkičem okoli osmih prišli notri, je bilo na otoku dokaj malo ljudi, tudi šanki in stojnice s pivom so bile (na našo srečo) prazne. Organizatorji nimajo podpore lokalnih oblasti, izgubili so glavnega sponzorja, s Terraneo Festivalom pa delajo konkurenco samim sebi, zato je bil (v primerjavi s prejšnjimi leti, ko je bilo več headlinerjev na 3 velikih odrih) slabši obisk. Letos sta v bistvu bila samo 2 večja odra, na bivšem tretjem pa so bile neke karaoke ali kaj jaz vem.

Za prvo glasbeno presenečenje so poskrbeli Dry The River, ki so zveneli nežno, na koncu komadov pa so se znali razkuriti. Po koncertu naju je s Kravžlijem k miniaturni prikolici potegnil Portisheadov komad Glory Box. V njej so glasbene želje igrali The Dukes Box. Zelo pohvalno, nabralo se je kar nekaj ljudi (tudi naslednji dan), je pa zunaj bilo skoraj 30 stopinj, tako da so dečki in deklica bili kar hrabri v tisti škatli. Posnel sem Killing In the Name, v katerem so posrečeno cenzurirali tisti fak. Ujela sva še bis Gogol Bordello na glavnem odru.
 
Sledili so New Order, ki so zamenjali odpovedane The Cranberries. Mi je bilo kar malo žal, ker sva s Hedo maja New Order videla na solo koncertu na Dunaju, na Cranberriese pa čakam že od 1. letnika srednje šole. New Order so bili kul, sploh začetni komadi so bili super, nadaljevanje pa se vseeno ni mogli primerjato z njihovim solo koncertom, na katerem je bilo več njihovih pravih fanov. Posnel sem Krafty, med katerim se na big sreenu pokaže tudi Bled, sem pa zdaj opazil, da so na YT naložili dva proshot posnetka (Blue Monday in Ceremony), ker je bil na YT livestream nekaj koncertov na festivalu. Po koncertu smo prvič lahko orto zabluzili, ker sem se ponavadi vedno moral peljati po zadnjem koncertu domov, ta dan pa smo prvič imeli bukiran hotel v ZG (zaradi ugodnega termina), večina fotk pa ni primernih za objavo, ker imamo v roki pijačo. Na plesišču se nam je pridružil še Soldat - ko si enkrat ata, je vsaka žurka zlata. Domov smo šli s taksijem in na osebo plačali manj kot za tramvaj (v poduk za prihodnje leto).
 
 
 
 
Drugi dan smo se zbudili za silo naspani, zajtrkovali v kafiču hotela in debatirali z receptorjem o politiki in splošnih stvareh, nato pa v De Niro-Pacino vročini šli v center mesta na drink. Na blef smo našli en kul plac (Kino Europa), po piru pa se z avtom odpeljali do šoping centra Arena (šofer ni pil, sploh), kjer smo zmazali KFC vedro, zatem pa pičili na Jarun. Sledila je poteza dneva - kopanje, zato smo izpustili nekaj bendov in pogledali samo glavna dva.
 
 
 
 
Če bi mi kdo 8 let nazaj rekel, da bom enkrat v enem dnevu videl Franz Ferdinand in Mando Diao (takrat sem bil zmešan na oba benda, ki sta bila še na začetku kariere), bi se mi zdelo skoraj nemogoče, zdaj pa mi takšne stvari grejo skozi (FF sem pred festivalom videl 7-krat, MD pa 2-krat). Prvi so začeli Mando Diao, ki so imeli večinoma žensko publiko, so pa prvič igrali v ZG (enkar prej so morali koncert odpovedati). Pobi so kljub vročini vztrajali v hlačah, srajcah in suknjičih (le na koncu sta pevca slekla srajci). Zvok bi lahko bil glasnejši (zato je moj posnetek kar kul), pogosto so uporabljali klišeje za pihanje na dušo publiki, nekaj komadov je bilo kar preveč pocukranih, stari pa so mi pasali. En folk na sredini, kjer sva s K-jem bila, se je veliko menil, le med zadnjim in največjim hitom Dance with somebody so zaživeli. Meni je koncert bil kul, Heda pa pravi, da jih je prerasla.
Prazni štanti za pir pred koncertom

Slaba izbira hrane

 
 

Zaradi govorjenja med Mandiči sva po krajšem razgovoru v moji glavi šla pred koncertom Franzev naprej, med šus komadi pa sva se spravila še bližje odru. Franzi, ki so že 3. igrali na INmusicu, so brez leporečenja in šminke s sliko Gavrila Principa v ozadju štartali brezkompromisno - 1. je bil Michael (jebiga, Kravžliju je Miha ime, pa so se mu morali nekako prikupiti). Sledili so novejši in starejši komadi, vmes pa še kak neizdan, a publiki se je med vsakim komadom mešalo, kot da je največji hit. To je bil eden tistih koncertov, ko v prvem riffu veš, da boš cel koncert imel nasmešek na licu. Brez nepotrebnega ritolizništva, samo kemija in šus. Prava lekcija za Mando Diao, ki so izpadli kot dijaški garažni bend. Piko na i bi lahko dali še z Jacqueline na koncu, ker bi si z aplavzom po koncertu to tudi zaslužili, a zgleda, da jih je vročina zdelala. Poleg novega Brief Encounters sem posnel še 40', ki je na plati dokaj izica, tu pa je bila veselica. Na profi posnetku pa so zveneli takole.
 
 
 
 
 
 
Ura in temperatura zraka, ko smo prispeli domov v MB. Naslednji dan je bilo v ZG baje 40, pri nas na Lentu pa borih 35.

Organizatorji že napovedujejo festival za 2013, upam, da jim ga jim bo uspelo spraviti pod streho oz. na otok.

15. avg. 2012