31. dec. 2011

Moji koncerti v 2011

Evo, objavljam seznam svojih letošnjih koncertov še pred uradnim iztekom leta (domnevam, da me Helena Blagne in Tanja Žagar danes ne bosta videli). Jih je manj kot lani, ker sem malo pazil na budget, malo mi časovno ni šlo skozi, malo pa sem bil prelen za XY bende. Vseeno pa je bilo moje drugo najbolj plodovito koncertno leto (okoli 70 koncertnih dni in čez 150 koncertov). Kot novost sem dodal še cene vstopnic (kjer je pri ceni x2, je bila še Heda zraven).

*01/17 – La Boheme (SNG, Maribor) 8,75 EUR (x2)
01/20 – Laka, Miss.Bee, Bei The Fish (Kino Šiška, LJ) – 10 EUR (x2)
01/21 – Psihomodo Pop (Štuk, Maribor) – 10 EUR (x2)
01/29 – Zmelkoow: Bek tu d ruc (MC, Maribor) – 8 EUR (x2)
02/05 – Nirvana Teen Spirit (MC, Maribor) – 6 EUR
02/10 – Kriške (Gustaf, Maribor) – Guestlista (3 EUR)
02/12 – Avtomobili (Club Terazza, Celje) – 12 EUR (x2)
02/21 – Trust, It's everyone else (Gustaf) – Guestlista (3 EUR)
02/25 – New Wave Syria, Kleemar (Kino Udarnik, Maribor) – 5 EUR
*02/26 – Giselle (SNG, Maribor) – 14 EUR
03/02 – A.M.T., Zircus (Gustaf, Maribor) – Guestlista (5 EUR)
03/12 – Repetitor, Archibald Archibaldovich, Shoot me, Wendy (Kino Metropol, Celje) – 9 EUR (x2) ; Illness (Gustaf Pekarna, Maribor)
03/18 – Riblja Čorba (Štuk, Maribor) – 13 EUR
03/25 – The Tide (Kino Metropol, Celje) – 5 EUR (x2)
03/30 – Drug' Orkester (Amfiteater II. gimnazije, Maribor)
04/02 – Hollywood Rose (MC, Maribor) – 7 EUR (x2)
04/09 – Urban & 4 (Caffe bar Paladin, Čakovec) – 8,50 EUR (x2)
04/13 – Roger Waters (Arena, Zagreb) – 50,75 EUR (+ 56,22 EUR)
04/15 – Jure Ivanušič, Dan D (Amfiteater II. gimnazije, Maribor) – 8 EUR
04/18 – The Atomic Bitchwax, Naam, Quest for fire, Mirror queen – Guestlista (15 EUR)
05/06 – Achtung Babies (Kompleks, Ravne) – 3 EUR
05/07 – Klaxons, ZircuS, Gutti, Low Frequency Club (Glavni trg, Maribor) – 1 EUR (x2)
05/15 – Trio Balkan Strings (Narodni dom, Maribor) – Guestlista (14 EUR)
05/16 – Edin Karamazov & Stefan Milenković (Narodni dom, Maribor) – Guestlista (18 EUR)
05/20 – Mean Machine, BattleX, Subwoofer, Silence Before, Frame (MC, Maribor) – 3 EUR (x 2), Idem (Gustaf, Maribor) – Guestlista (+ 5 EUR)
06/11 – Sting (Schwarzlee Freizeitzentrum, Unterpremstätten) – 50,50 EUR
06/13 – Primož Grašič ''Klinika'' (Hartman, Maribor)
06/17 – Piše Se Leto – Elvis Jackson, Dubioza Kolektiv; Happy Ol' McWeasel (Ledna Dvorana, Maribor) – Gratis (12 EUR)
06/18 – The Stroj (Satchmo klub, Maribor)
06/21 – Arcade Fire, Jamiroquai, The Dø, Gentleman, Partibrejkers, Elvis Jackson (Jarun, Zagreb) – 51,30 EUR (x2)
06/22 – Grinderman, TV On The Radio, Cypress Hill, The Streets, Mastodon, Dubioza Kolektiv (Jarun, Zagreb)
06/24 – Ana Pupedan, Rambo Amadeus stand-up, Slon in Sadež, N'toko (Lent) – 11 EUR (+ 22 EUR) + 3 EUR
06/25 – Urban & 4,  Shyam (Festival Lent)
06/26 – Panda, Black Stone Raiders (Lent) – 3 EUR
06/27 – Absolutely Legless, Vlatko Stefanovski Super Selection (Lent)
06/28 – The Walkmen, Arhibald Arhibaldovich (Kino Šiška, Ljubljana) – 15 EUR (x2)
06/29 – Monster Magnet, Jamaaladeen Tacuma & Uwe Kropinski, Bambola, Jamaaladeen Tacuma Jam Session (Festival Lent)
06/30 – Asian Dub Foundation (Festival Lent)
07/01 – Doran / Stucky / Studer / Tacuma, Zemlja gruva!, Celtica – Pipes Rock (Lent)
07/02 – Bilbi (Festival Lent) / Res Nullius, Big Addiction (Velenje) – 5 EUR (x2)
07/03 – Slon in Sadež in Fish, The Doors Experience, Carmina Slovenica: Na juriš in the mood!, Tine Grgurevich (Festival Lent)
07/05 – The National, Beirut (Piazza Castello, Ferrara) – 36,9 EUR (x2)
07/06 – PJ Harvey (Piazza Castello, Ferrara) – 46 EUR (x2)
07/07 – Katalena, Jimmy Cliff (Festival Lent)
07/08 – Vlado Kreslin in Mali bogovi (Festival Lent)
07/09 – Zbogom Brus Li, Marko Brecelj stand-up (Lent)
07/15 – Future Islands (Kino Metrepol, Celje) – 10 EUR (x2)
07/30 – Baloji (Burg, Bruges)
08/05 – Grant Lee Buffalo, Ahab (Paradiso, Amsterdam) – 27,8 EUR (x2)
08/09 – Prince (Sziget Festival, Budapest) – 170 EUR (x2)
08/10 – Pulp, Interpol, The Maccabees, The Mono Jacks, Motörhead (Sziget Festival, Budapest)
08/11 – Kasabian, La Roux, Elvis Jackson, The Twist, Crystal Castles, Gotan Project, Judas Priest (Sziget Festival, Budapest)
08/12 – Skunk Anansie, Peter Bjorn And John, British Sea Power, Magnifico (Sziget Festival, Budapest)
08/13 – Kaiser Chiefs, Kate Nash, Goran Bregović Wedding And Funeral Orchestra (Sziget Festival, Budapest)
08/14 – Gogol Bordello, The National, Manic Street Preachers, White Lies (Sziget Festival, Budapest)
08/16 – Interpol, We Can't Sleep At Night (Križanke, Ljubljana) – 28 EUR (x2)
08/19 – Urban & 4, Vatra, (Špancirfest, Stari grad, Varaždin) – 5,55 EUR (x2)
08/28 – Laka (Vetrinjski dvor, Maribor) – 10 EUR (x2)
09/03 – I-Day Festival: Arctic Monkeys, Kasabian, White Lies – 47 EUR
09/10 – Editors, The Wombats (Križanke, Ljubljana) – 10 EUR (+ 1x izžreban)
09/24 – Res Nullius, Die Hamsters (Coffeeshop, Rogaška Slatina)
10/21 – Garage Explosion: Res Nullius, Erotic Biljan & His Heretics, Rough Blue, Giraffemen feat. Marietta's Sisters, Junkers5, Gun Sale (Gustaf, Maribor) – (Guestlista + 10 EUR)
11/11 – Bush, Evaline (Gasometer, Dunaj) – 34,4 EUR
11/16 – Sex Mob (Jazz klub Satchmo, Maribor) – Gratis (7 EUR)
11/30 – Brett Hunt (Le Tipi, Liege)
12/04 – dEUS, SX (Arena, Dunaj) – 26,6 EUR
12/09 – Res Nullius (Kino Metropol, Celje) – 10 EUR (x2)
12/20 – Drug' Orkester (Amfiteater II. gimnazije, Maribor)
12/22 – Urban & 4 storyteller (Tvornica Kulture – Mali Pogon, Zagreb) – 12 EUR (x2)
12/23 – Urban & 4 (Tvornica Kulture – Veliki Pogon, Zagreb) – 10,7 EUR
*12/27 – Žaba Greta (Lutkovno Gledlišče, Maribor) – Gratis (5 EUR x 2)
12/28 – Bilbi, Maja Keuc (Trg Leona Štuklja, Maribor), Zebra (Satchmo klub, Maribor)

* Pri teh zadevah ni šlo za uradni koncert, je pa bilo veliko petja in muziciranja, tak da bi kdo lahko oporekal.

Res sem hvaležen za letošnje festivale (INmusic je zo5 presenetil z bendi, Festival Lent je bil pester in naporen, vmesni Ferrara intermezzo je bil odbit, na Szigetu je bila super atmosfera (tako da se v 2012 s5 vidimo), I-Day Festival pa nepozaben ... no, za večino od nas) in kar nekaj vrhunskih koncertov (preveč jih je za izpostaviti, če pa bi moral omeniti samo enega, bi to bil Roger Watersov The Wall, ki je bil za v učbenike), predvsem pa za moje koncertne pajdaše.

Skupaj sva dala za karte okoli 1350 EUR (če ne bi bilo guestlist in podobnih for, bi dala še 125 EUR več), od tega je Heda (ki mi obira, da sem obseden s koncerti) porabila samo 600 EUR.

Videoposnetki se nahajajo tu, jaz pa sem z mislimi že v 2012, kjer se vidimo na kakšnem od koncertov (po možnosti na bendu, ki ga še nisem videl: Suede, The Cranberries, Damien Rice, Van Morrison, Keane, Blur, Peter Hook, Peter Murphy, The XX ...).

28. dec. 2011

Top 20 koncertnih trenutkov v 2010: 2

Glede na to, da se leto 2011 zaključuje, bi bilo lepo, če bi dokončal svojo poročilo za leto 2010.

Paul McCartney - 27. 6. 2010 (Hard Rock Calling Festival, Hyde Park, London)

Na 2. mesto svojih naj koncertnih doživljajev sem dal koncert Paula McCartneya. Še preden so se moje službene obveznosti (konference) pred poletjem zaključile, sva za vikend skočila v London. Začetek poletja, 30 stopinj, zaključni boji na svetovnem nogometnem prvenstvu v Južni Afriki. Mi smo 4 dni pred koncertom izpadli po porazu z Anglijo, ta dan pa se je Anglija pomerila z nemškim Elfom. V Hyde Parku je že igral Elvis Costello, ko je večina publike spremljala tekmo na big screenu. 

Mi (poleg naju s Hedo je bil še najin gostitelj Simon) smo v senci pili pire, vmes pa sem šel malo pogledat situacijo na tekmi. Ko sem prišel tja, so Nemci vodili 2:0, nato pa so Angleži na brzino zabili 2 gola, a jim drugega niso priznali. Na koncu so Nemci zmagali 4:1, tak da so bili vsi tisti fani z angleškimi šali bolj turobnega obraza, mi2 s Hedo pa sva vsa nasmejana govorila: "Vier eins, Man! Wir haben sehr gut gespielt!"
Za Elvisom so igrali Crowded House, ki jih je bilo lepo prvič slišati. Nato smo šli v šotor, kjer je igrala ena pupa Lissie (kasneje se je izkazalo, da je punca kar perspektivna, letos je celo igrala na istem festivalu na glavnem odru), kasneje pa pred mini paviljon, kjer je igral John Grant. Sledili so še Woodstock legende Crosby, Stills & Nash, potem pa sva s Simonom šla bolj naprej, Heda pa je furala izico bolj zadaj.

Ko sem pogledal okoli sebe, sem skužil, da je publika stara med 5 in 70 let. Potem je prišel Macca ... pizda, BEATLE! Višje od tega ne gre. Če njih ne bi bilo, ne bi bilo U2 in še nešteto drugih bendov. In kar je najpomembnejše, od koga bi si Justin Bieber sposodil frizuro?
Folku se je pipalo, sploh med Beatles komadi, ko so VSI zraven peli. Že v prvi polovici so padli All my loving, Eleanor Rigby, Blackbird, ob kasnejših Let it be, Yesterday ali pa Hey Jude pa je cela publika pela kot na karaokah. Setlista je bila skoraj sanjska. Igrali so 2h 40 min. Vmes nekje na polovici koncerta se je Simon izgubil, tako da sem sam užival z množico dalje. Paul je pred veliko pesmimi razložil pomen ali povedal ankedoto, povezano s komadom, v ozadju pa se je rolala projekcija.
Potem je začel na ukulele igrati Georgevo Something in solze so lile. In lijejo tudi zdaj, ko to pišem in zraven poslušam komad. Mater, kakšna je verjetnost, da imaš v bendu Lennona in McCartney, potem pa en tretji (ta tihi) napiše tak komad?
 
Po rednem delu sem spizdil hitro na WC in za šank, ker sem bil dehidriran, na poti proti odru pa srečal Hedo, tako da sva skupaj doživela tistih 7 Beatles komadov. Pri Helter Skelter sva imela ful placa, tak da sa nama je zmešalo. Posnel sem 3 komade (tudi Lady Madonna), samo je kvaliteta fotk in videov bolj boga, ker mi je ravno v Londonu crknil fotkič. Na srečo mi je Simon posodil svojega, tako da imamo vsaj nek spomin.
Ta koncert ni bil samo eden od vrhuncov leta, ampak eden od vrhunciv mojega življenja. (Letos novembra bi ga skoraj ponovil, pa sem bil službeno odsoten.)

Tisti dan je Anglija izpadla iz nogometnega prvenstva, a publike to ni motilo, vsaj tiste slabe 3 ure ne. Takrat so podoživljali mladost in prve ljubezni.

Na poti domov sem se ustavil še pri enem drugem heroju. Kaj več o njem pa v naslednji objavi.

Urban #24 & 25

Prejšnji teden sem 4. leto zapored šel na Urbanov božični koncert v Zagrebu. Pobi se vsako leto za te koncerte potrudijo in tudi letos so pripravili zanimiv koncept: prvi dan je bil "storyteller" koncert z veliko govorjenja in v intimni atmosferi novega Malega Pogona, drugi dan pa je bil standardna rokačina v prenovljeni dvorani Tvornice Kulture (Veliki Pogon).
1. dan (četrtek, 22. 12. 2011):
Sopotniki so bili še Heda (se je ponudila, da bo šoferka nazaj, ker sem jaz prišel iz službe 15 min pred odhodom v ZG), Monika (hvala za karte - ker je bil mali plac (samo kakih 150 kart naj bi šlo ven), sem tripal, da ne bomo dobili kart, pa nam je ratalo) in Mirko (hvala za pivo). Bend je začel igrati točno ob 22. uri (enourna balkanska zamuda), končal pa je ob 0.40. Urban je bil dobro razpoložen, ker je ogromno govoril, kar je tudi bil prvoten plan. V svojem stilu nam je razložil, zakaj Sandija kličejo Sandro, kako je Saša dobil vzdevek Brko (za njegov drugi vzdevek Điđi bomo morali še počakati), kako je spoznal Marca, vmes je premierno zavrtel prve Lauferjeve posnetke in jih primerjal s prejšnjim Marcovim bendom, razlagal, kako so snemali komade in o njih povedal par zanimivih podrobnosti ... Oder je bil tako majhen, da je Marco moral bobnati na desni strani, ker zadaj ni bilo prostora zanj.
Da se je bend počutil kot na vajah, se je videlo tudi v tem, da so kar med komadi člani benda hodili scat, Urban pa si je proti koncu na oder prinesel pico in jo v miru jedel, Marcu pa ni manjkala nepogrešljiva cigareta. Setlisto je sestavil Saša, na njej pa je bilo 14 komadov + 2 v bisu. Zame najbolj zanimive so bile izvedbe komadov, ki so se pogosto zelo razlikovale od standarnih studijskih ali live verzij. Tako je tokrat med Odlučio sam, da te volim Luka namesto kitare igral klaviature, Sandi je pri Mali trubi in Samo igral ukulele, pri Oceanu pa harmoniku, manjkala pa nista tudi triangel in vibrafon. Na začetku Oceana je Urban razložil, da bodo zaigrali uvode treh verzij, potem pa se bomo odločili, katero bi radi slišali. Prva je bila unplugged verzija, ki sem jo pred leti posnel v Celju, 2. je bila standardna live verzija, ki mi še manjka, 3. pa je bila s Sandijem na harmoniki. Ko so štartali s tretjo, so jo kar zaigrali v celoti.
 

Posnel sem uvodno (tokrat) bolj umirjeno Aromo Satanico (je še nisem imel v celoti, pa tudi tokrat sem jo snemal z gledanjem skozi objektiv, ker mi je začela utripati lučka za baterije, zato se pogosto vidijo glave pred mano. K sreči sem s sabo vzel še ene baterije.), akustično verzijo Nebo in pa (končno nek nov posnet komad) Mravi. Po koncertu sem se malo zapričal s Sandijem, pohvalil koncert in njegove vložke na harmoniki, potem pa šel dremat po poti domov. Vrnili smo se ob pol treh, posnetke sem zrihtal do treh, ob šestih pa vstal za službo.

Minus večera je bilo nekaj posameznikov, ki se na tako posebne koncerte pridejo menit, pa plac bi lahko bil večji oz. širši za takšno število ljudi.
2. dan
Ta dan sem cel zjeban na šihtu izvedel, da v Velenju odpadejo Res Nullius, Dan D in Vlado Kreslin, tako da sem popoldan nabral novo ekipo za drugi koncert. Najdragocenejši član je bil Kravžli (šofer za nazaj), zraven pa sta šli še Staša (Kraljica divljine in njena travarica) in pa Vojka (nekaj smo morali prinesti Sandiju za rojstni dan). Ker je Kraljica pozno končala službo, v ZG pa smo se še malo zajbavali s parkingom, smo prišli v Tvornico točno ob desetih, na vhodu kupili karte (jaz sem jo dobil od ene punce še ceneje kot v predprodaji) in uleteli na 1. komad Aroma Satanica. Čez par komadov sem skužil, da bo setlista drugačna od prejšnjega dneva, šlo je za bolj standarden koncert s preizkušenimi komadi v preizkušenih verzijah kot npr. Magnet (izjemi sta bila Black tattoo in Ništa sveto v 1. bisu, ki so ju združili, doma pa sem ju pred uploadanjem ločil). Igrali so čez 20 komadov, koncert pa zaključili ob 0.20. Urban je tokrat manj govoril, Sandi pa je bil na levi strani, mogoče zato, ker je Luka pri par komadih igral klaviature. 
Tudi na tem koncertu je bilo nekaj ljudi, ki so prišli kramljat, a se zaradi glasnejših verzij in več prostora za premikanje to ni tako poznalo pri mojem vzdušju, pomagali so tudi točenci. Atmosfera je bila čisto druga kot na 1. koncertu, a tudi sproščena. Kot večkrat prej se mi je zgodilo, da na začetku nisem čutil pravega filinga, potem pa se mi je od Ruke naprej postopoma začelo pipati (mogoče ga zato tako hitro igrajo). Pri Moja voda sem dobil kurjo kožo, ker pri nas ne bo nikoli cela dvorana pela besedila, na Hrvaškem pa so nekateri komadi že ponarodeli, zato je večji čar iti na Urbanov koncert čez mejo.
Glavni vrhunec je bil zadnji (3.) bis, ko je Damir prišel na oder, Sandi je poprijel za harmoniko, in sta začela igrati Ocean. Po kakšni minuti je zmanjkalo elektrike v celi dvorani, ker pa publika še ni imela dovolj, sta se odločila, da bosta v temi (tu pa tam jima je kdo svetil ali pa fotkal s flešem) in brez ozvočenja zaigrala komad. Publika je zraven glasnmo pela (sploh refren), vmes pa občasno tišala nekaj govorečih debilov. Vzdušje me je spominjalo na unplugged verzijo pesmi Vanderlyle Crybaby Geeks od The National, skratka surealno.

Na naše zadovoljstvo je sledila še rariteta Lauferjev Svijet za nas, kjer je Sandi igral akustično kitaro, ostali člani benda pa so tudi nekaj na izi ustvajali na odru. Folk pa v ekstazi.
Največji minus so tokrat bili kadilci. Sploh v WC-jih je bila redna zelhanca, v dvorani pa je redar le prišel do tebe, ti posvetil s svetilko in na rahlo požugal s kazalcem.
Nazaj grede je sledila ena najbolj ludih voženj s koncerta. Mačke ni bilo in miši so plesale. Naslednji dan sem ugotovil, da zvočnikov nismo skurili, v avtu pa sem našel 4 razmočene revije, 2 pira, en šal, eno kapo, en polmeterski faracajg in eno osebno izkaznico.

Urban in četvorka, hvala za ta dva lepa dneva in še ostale 3 letošnje koncerte. Se vidimo decembra '12 na mojem 7. (in mogoče 8.) božičnem koncertu.

13. dec. 2011

It makes me wonder

Pred dvema tednoma sem bil ves teden v belgijskem Liegu, kjer sem spoznal kar nekaj simpatičnih in skuliranih domačinov. Danes sem izvedel, da je en debil izvedel napad na trgu, ki je par sto metrov od hotela, v katerem smo spali, večrat pa sem šel tam mimo.

Link pa tu.

5. dec. 2011

Machina no. 6

Včeraj zo5 super dEUS koncert (moj 6. po vrsti). Kul družba, kul predskupina, kul setlista.
Bend je uro in tričetrt sekal ko šus, marca pa zopet nova (mogoče dvojna) doza.
 
 
Posnel sem 2 komada z nove plate, s katere so igrali kar 8 komadov od 9-ih.

21. nov. 2011

Prva ljubav

Te dni je bila 20. obletnica izida kultnega U2 albuma Achtung Baby. Na koncu 80. let so bili naveličani svojega starega sloga in so želeli narediti nekaj novega oz. po Bonovih besedah, ki jih je izrekel 30. 12. 1989 na koncertu v Dublinu: " ... this is just the end of something for U2. And that's what we're playing these concerts ... and we're throwing a party for ourselves and you. It's no big deal, it's just ... we have to go away and ... and dream it all up again."
V tistem času so promovirali njihov (kar se lestvic in prodaje tiče) dosedaj najuspešnejši album The Joshua Tree in njegovo nadaljevanje Rattle and Hum, polnili stadione po svetu in bili 4. bend, ki jih je revija Time dala na svojo naslovnico.
Tako so se dečki leta 1990 odpravili z baje zadnjim letalom v (takrat še Vzhodni) Berlin, mesto, v katerem sta inspiracijo našla David Bowie in Lou Reed. S producentoma Brianom Enom in Danielom Lanoisem so bluzili v studiu in nikakor niso mogli spraviti skupaj konkretnega komada. Na koncu, ko so že obupavali, jih je rešil (valjda) One. Nato se jim je odprlo in komadi so postopoma prihajali. Bili so naveličani tega, da so jih vedno jemali preresno, na njih pa je vplivala tudi na novo nastala Madchester scena, Istočasno je kitarist Edge šel narazen s svojo ženo, s katero je bil skupaj od srednje šole. Posledično so U2 v svojih zgodnjih 30. letih izdali njihov najbolj prelomen album. Na vrhuncu kariere so si drznili korenito spremeniti stil, tako glasbeno kot stilsko (iz kavbojcev so se prelevili v redne kuljote).
Zvoki na albumu so bili sveži, a vseeno se pesmi zvenele kot U2. Ritmi so bili seksi, prav tako besedila, ki so bila intimna in poetična, naslov albuma pa je po drugi strani namigoval na ironijo in šaljivost. Bono je veliko uporabljal falseto, Edge je imel zelo pomembno vlogo s spremljevalnimi vokali in zvoki kitare. Naslovnica albuma je za razliko od zadnji dveh črnobelih bila sestavljena iz 16 živobarvnih sličic, netipičnih za Antona Corbijna. 
Bono je v prvem videospotu The Fly  prvič predstavil svoj novi istoimenski alter ego. Besedilo pesmi so enostavčni aforizmi, ki jih je napisal The Fly. Bil je über kul, uporabljal je citate kot "Never trust a man smoking a cigar," hkrati pa je kadil cigaro. Imel je črne lase, črna Lou Reedova očala, črn Elvisov suknjič in črne Jim Morrisonove hlače. 
Na turneji je ustvaril še dva alter ega: Mirror Ball Man je bil parodija amerških TV preacherjev, na evropskem delu turneje pa ga je zamenjal Machphisto, posh ostareli rock zvezdnik/hudiček, ki je vsako noč s koncerta klical predsednika Busha v Belo hišo. Kdo bi to dve leti nazaj pričakoval od dolgolasega irskega kavbojca, ki je pridigal o človekovih pravicah in težavah na Severnem Irskem.
Sama (Zoo TV) turneja je bila bombastična: uporabljali so ogromno ekranov, na katerih so se prehitro menjavali napisi kot "WATCH MORE TV", "EVERYTHING YOU KNOW IS WRONG" ali "BELIEVE EVERYTHING", reflektorji so bili sprednje luči na trabantih, ki so viseli v zraku, med komadi je Bono snemal sebe in Edga med solažami, imeli so trebušno plesalko (zdaj je Edgeva žena), v uvodu so uporabili George Bushevo verzijo We will rock you, med Pride so uporabili govor Martina Luthra Kinga, prvi v zgodovini so uporabili B-stage, na katerem so se še bolj približali publiki, v živo so imeli prenose iz okupiranega Sarajeva in kot prvi bend opozarjali na tamkajšnjo problematiko, Bono je na vsakem koncertu koga poklical po telefonu in bil politično kritičen (sprva je klical Busha starejšega, kasneje Clintona, včasih pa naročil nekaj tisoč pic - enkrat so jih celo pripeljali ob koncu koncerta nekaj sto, ker jih več niso utehnili speči) in preklapljal TV kanale, tako da je publika poleg koncerta uživala še ob TV, med pavzo so predvajali TV Confessionals (posebne izpovedi, ki so jih fani lahko podali pred koncertom v video spovednici), imeli so super predskupine (Pearl Jam., PJ Harvey) in goste (na Dunaju je na oder uletel Axl Rose, ki je z njimi zapel Knockin' on heaven's door, v Stockholmu so z Abbinim Bennyjem in Björnom zaigrali Dancing Queen, vsak večer pa so z Loe Reedom imeli virtualni duet), med turnejo so posneli album Zooropa (ki je dobil Grammyja za najboljši alternatovni album, na njem pa so pesmi Numb, Stay in Lemon), Bono pa je s Sinatro posnel enega najboljših duetov vseh časov. In kar je bilo najpomembnejše, imeli so jajca, do so koncerte začeli z 8  komadi z novega albuma, 2 pa so ponavadi še zaigrali v bisu. Tako turneja kot album sta postavila mejnike sodobnega rocka. Album je na koncu osvojil dva Grammyja (naj rock izvedba benda in pa naj producent), za najboljši album pa jih je malo pristransko premagal žalujoči oče. Vsi glavni kritiki album danes označujejo za legendaren (nekaj primerov je tu: allmusic, Pitchfork, Rolling Stone).
In kje po vsem tem bluzenju jaz pridem v to zgodbo? Bil sem star 12 let, ko so je na MTV poleg Guns'n'Roses pojavil grunge, hkrati pa novi odpičeni U2. Sprva jih nisem kužil, The Fly je bil preveč abstrakten, maroški video za Mysterious ways z razvlečenimi pojavami prečuden. Potem mi je brat enkrat na kitaro zaigral One (mislim, da ne rabim dati linka do komada). Moja prva reakcija je bila: "To si ti sam napisal?" No, potem sem sam skinil komad na kitari in ga obsesivno poslušal. Nato sem obsedeno poslušal stran A kasete, nato še stran B. Ostalo je zgodovina. Ko so z albumom koncertirali v naši okolici, sem bil leto ali dve premlad, da bi šel. Moral sem se zadovoljiti s koncertnimi avdio in video posnetki (tu bi izpostavil predvsem Zoo TV: Live form Sydney DVD - sprva sem ga imel posnetega na VHS).
V 20-ih letih po izidu se je pri njih zgodilo marsikaj, leta so naredila svoje, pri njih in pri meni, a Achtung Baby je in bo ostal moja prva ljubezen. Zdaj so nam zopet postregli s ponovnim izdanjem in oh in sploh različnimi verzijami. Za nas fane sta najpomembnejša CD-ja Achtung baby Kindergarten ("baby" verzije končnih komadov) in en CD z raritetami (s komadi Oh, Berlin in Blow your house down). Poleg tega je izšel tudi dokumentarec From the sky down, ki vsaj zame ni povedal veliko novega, je pa pripeljal do Edgeve solo izvedbe Love is blindness. Hkrati je revija Q Magazine ob 25. letnici obstoja izdala album ACH-toong BAY-bi Covered s priredbami znanih bendov. Najbolj blesti Jack White z Love is Blindness, dobre priredbe pa so posneli tudi Depeche Mode (Gahan se je zelo potrudil na vokalih), The Killers in Garbage, pa tudi ostali niso švoh. Če ne kaj drugega, so super za občudovanje Bonovih besedil.

V glavnem, to sem moral dati iz sebi, čeprav sem svoji prvi ljubezni dolžan veliko več.

Pa še za finale: Ko so te dni vprašali Willieja Williamsa (on oblikuje U2 odre, odkar so na njem imeli le povečano sliko albuma in belo zastavo), kako bi ocenil Achtung Baby, je odvrnil: "It's their best record, their single greatest conribution to the sum of happiness of the human race."

Božiček & 4

To bo še zanimivo.

17. okt. 2011

Puscifer "Conditions of My Parole"

Vedno, ko Maynard James Keenan izda album, veš, da te čaka nekaj posebnega, pa naj bodo to Tool, A Perfect Circle ali pa Puscifer. Na netu je že "Conditions of My Parole", drugi Puscifer album, ki trga gate. Spodaj pa prvi single.

17. sep. 2011

Črni september

Ta mesec so se naši športniki na veliko tekmovanjih potegovali za najboljša mesta, na koncu pa so jih večino spušili:

- nogometaši so dokončno spušili v kvalifikacijah za Euro 2012
- košarkaši so spušili na Eurobasketu 2011
- odbojkarji so spušili na Evropskem prvenstvu
- Čop in Špik sta spušila na domačem svetovnem prvenstvu
- Zavec je izgubil naslov svetovnega prvaka
- MB je izgubil prvo tekmo v Europa ligi

Zdaj nam samo še javijo, da si je Tina Maze poškodavala nogo, in je to to.

Na srečo nam na koncu vseh porazov vedno ostane glasba.

13. sep. 2011

10-ka

Za preteklost

In prihodnost

Drugače pa se ne spomnim, kdaj bi nazadnje videl kak otroški zbor (v tem primeru PS22 Chorus) peti s takim filingom. Mater, kot da bi jih polovica bila avtistov. Sem pa prišel do njih preko Björkinega komadJóga, razturajo pa (med drugim) tudi z Rolling in the deep.

 

7. sep. 2011

Mercury Prize 2011

Letos ga je zasluženo dobila PJ Harvey za Let England Shake. Marca sem že pisal o albumu, PJ pa sem pred dvema mesecema dobil priložnost slišati v živo.

29. avg. 2011

Bosnia and Herzegovina - 12 points

Včeraj sem zaključil poletno koncertno sezono.
Igrali so okoli uro in pol, zaigrali pa 21 komadov. Koncert je bil zo5 popolna zmaga, mi je pa škoda, da se v MB na tako dobrih koncertih ponavadi zbere tako malo ljudi. Bilo nas je kakih 80, kljub temu pa smo si z glasnim aplavzom zaslužili 2 bisa. Ko so single Brko na koncu še enkrat igrali, je Lakova sekica Mirela prišla do mene in mi pela 10 centi od mojega obraza. Jaz sem valjda čisto zmrznil (sem jo hotel kušnit na lica, pa sem bil preposran). Jebiga, ne pride vsak dan ženski ideal do tebe v publiki in ti poje.


Med koncertom sem prišel do naslednje ugotovitve: kar je za ljubezen naredil Benigni z La vita è bella, je Laka nadgradil s svojo glasbo. In res, ko si na njegovih koncertih, je življenje lepo. Vedno znova me preseneča, kako lahko predstavnik nekega naroda s tako zjebano preteklostjo dela tako lepe in pozitivne komade.





Posnel sem Vještico (po dolgem času s5 štart z WC-ja) in pa spodnji Ništa.
Naslednji teden pa štart jesenske sezone.

22. avg. 2011

Sziget 2011

Letos je bil moj 11-i zapored, pa lanskem hostlu pa smo (jaz, Heda, Kravžli in Tomi za volanom) letos zo5 kampirali - dokaj mirna lokacija s senco do 11-ih in Velenjčankami preko ceste.
Na nulti dan je igral Prince, ki je imel enourno zamudo, prvih 45 min nisem poznal kakega komada, gužva je tudi svoje naredila, tak da mi koncert ni bil nič posebnega (če odštejem lulike za inštrumenti). Saj je pičil dober funk, ki pa bi bolj kot na glavni oder pasal v kak klub, pa še neke venčke brez pavz je igral. Čez čas smo šli bolj nazaj in videli, kako je zmrcvaril Sineadin Nothing Compares 2U (zame bo to vedno njen komad), plesali na Kiss, med Purple Rain pa lovili vijolične konfete.
Dan 1 se je začel s pivom in odličnim ham&eggs, nadaljeval z raziskovanjem lepot otoka, vzponom na Vodafone stolp in vrtenjem krožnikov. Prvi bend na glavnem odru so bili The Maccabees, ki so ga fajn pičili. Potem sem šel na Europe stage na Romune The Mono Jacks, ki so igrali dober indie. Sledil je eden od vrhuncev festivala - Interpol. Folk je pri izi komadih bil u izi, pri šusu pa skakal. Po koncertu smo šli še na Metal Stage na 2 komada Motörheadov, kamor je bila zaradi gužve cela procedura priti, potem pa nazaj na Pulp. Že po prvem komadu Do you remember the first time? sem vedel, da bo to to. Jarvis naspidiran, setlista super, folk ful razpoložen, zraven pa še srednješolska nostalgija. Noro dober koncert. Kasneje smo pristali pri Metal cage, kjer smo crkovali ob gledanju tekmovanja igranja zračne kitare, sledil je odličen segedin s kislo smetano in za zaključek (zgolj zaradi imena) DJ Gulash Exotica.
Dan 2 sem zo5 začel s ham&eggs in pivom. Pri Europe Stageu smo potem slučajno srečali Korošce, kjer smo zapbili nekaj ur, dobili vse možne nagrade od EU šotora, jaz in Heda sva dala intervju, nakar smo čez čas krenili na La Roux. Koncert je bil zelo medel, pevka lesena, tako da je bilo bolj zanimivo ostale člane gledati, kako se ukvarjajo s playbackom in matricami. Za njimi so na Europe stageu, ki je takrat izgledal kar Slovene Stage, bili naši Elvis Jackson, kjer se je nabralo kar nekaj (domnevam, da po večini naših) ljudi. Njihov koncert je bil enak kot vedno, so pa naredili žurko in enkrat celo spravili nasmešek na obraz sicer dokaj resnemu redarju pred odrom. Za njimi smo šli na glavni oder na Kasabian. Ko so lani bili pred Muse, je bila publika dokaj statična, letos se jim je pa mešalo. Tudi na novih komadih so skakali, bend ga je fejst žgal, jaz sem imel ves čas nasmešek na obrazu, Kravžli pa je nadaljeval lansko džentlmensko tradicijo. Chemical Brothers na glavnem odru sem izpustil in šel mimo Judas Priest na zaključek Crystal Castles v prepolnem šotoru, nato pa na Gotan Project na World Stageu. Ker je bend brez kitare kot tip brez tiča, sem z Laszlojem raje šel na madžarske The Twist, ki mi malo sličijo na naše The Tide. Po koncertu sem šel mimo hokej igrišča na madžarski ratatouille, kjer sem fino zabluzil z enimi finskimi metalci. "You're from Slovenia? Ah, ice hockey and Bratislava." Jaz pa: "Oh, and you're from Finland? Abba and A-ha."


Dan 3 je naša ekipa Tomi Kondomi oz. Kravžli & Friends sinhronizirala ure in odšla z otoka. Prvo se je slikala pred parlamentom, nato pa odpravila v toplice, kjer zaradi prevelike vrste pred vhodom ni postala lepa, ni postala fit. Sledil je fensi špricer iz buteljke in pa zmaga v našem privatnem bazenu s 24 stopinjami. Po osvežitvi je sledil povratek na otok, par komadov British Sea Power, nato pa Magnifico na slovenskem World Stageu, ki je bil kar kul, igral pa balkan komade. Za njim so bili na Main Stageu Skunk Anansie, ki sem jih nazadnje videl na Gospodarskem razstavišču, kjer je bil posran zvok, tokrat pa so razturili cel Sziget. Skin je imela tak nastop na odru, da bi si z zobotrebcem lahko spucala pevko od La Roux iz zob. Parkrat je skočila med folk, enkrat stala na publiki, jaz sem vmes potočil kako solzo. Po koncertu sem po vseh teh letih dobil prvo memorabilijo na Szigetu. Izpustili smo The Prodigy in šli na koncert Peter Bjorn and John na A38 Wan2 Stage, ki je tudi bil sehr kul, le sound bi lahko bil malo boljši. Noč smo zaključili s slambugom, vampi in karakternimi Nizozemci.
Dan 4 je bil prvi od dveh zelo vročih dni (prve 4 dni je bilo prav prijetno vreme, zvečer že kar mrzlo), zato je bila super poteza, da smo se že zjutraj s5 odpravili na naš bazen, kjer smo dobili še 4. zapestnico, tam v izici preživeli kakih 5 ur, potem pa se sfrišani odpravili nazaj na otok. Sledil je dan z najbolj surealnimi dogodki na Szigetu. Prvo smo videli Superbutt (metalci, valjda), po par minutah pa šli dalje na Main Stage na Kate Nash. Imela je girl bend z lušno kitaristko, sama pa je poleg klavirja igrala tudi kitaro, zato mi je koncert bil bolj všeč kot pred tremi leti na Melt! Festivalu, čeprav sam glasben nastop ni bil nek presežek. Vmes se je en tip ves čas drl "Marry me!", ona pa mu je nazaj rekla, da ga more prej spoznati, da se lahko z njim poroči. Tip se je proti koncu koncerta vsake par komadov ful drl, da je bil že kar nadležen. Nato sta se kakih 10 metrov za njim pojavila 2 modela z napisom "Marry him", folk pa je začel skandirati "marry him"! Kolegi so prvega tipa dvignili in ga nosili po rokah proti odru, v prvi vrsti so ga varnostniki po hitrem postopku stran spucali. Na njegovo srečo ga je Kate dala pripeljati nazaj, se z njim slikala na odru, model pa je ob naslednjem komadu sedel ob njej na odru (in ni znal niti besede njenega največjega hita Foundations).
Za Kate so na sceno stopili Kaiser Chiefs, ko so razturili cel otok, pevec je znal motivirati folk, ki se mu je pipalo. Vmes je bil en kul prizor, ko so eno punco na invalidskem vozičku dvignili, da je lahko kaj videla, jo potem spustili, po pozivih klaviaturista pa zo5 dvignili. 30 Seconda To Mars (1 Minute To Dixie) smo izpustili in šli na Bregovića, kjer se je prava žurka šele začela. Ne spomnim se, kdaj sem na enem koncertu videl toliko crowd surferjev, folka je bilo ogromno, vsi pa so plesali. S Tomijem sma se ful režala in pela Napile se ulice (jaz nisem baš Bijelo Dugme fan), folku okoli naju pa ni bilo noč jasno. Takrat sem šele skužil, da je Magnifico navaden šalabajzer.
Po koncertu je sledil sumo event, kjer smo se režali kot prasica, prvaku Tomiju pa so strgali zapestnico in sva šla do kakih 10 info točk, da je dobil novo. Spodaj pa ena od himen festivala (poleg tega komada).
Dan 5 je bil zadnji, posledično sfukano je bilo naše počutje. Zjutraj sem si naredil en moški cocktail in na tem gradil. Malo je pomagalo je tudi raztezanje plesalke blizu mene, plavolasa sestrska družba (ti 2 pa res) in pa pričakovanje mojih bendov na glavnem odru. Začeli so Gogol Bordello, ki imajo (za moje pojme) dokaj enolično muziko, ki bi bolj pasala na world stage, se je pa folku v tisti vročini vseeno pipalo. Posnel sem en komad, kjer se pri 4:00 vidi, kako je pevec ustvaril mosh pit na eni strani, kasneje pa še na naši, v katerega sem se sam tudi vključil. Priporočam ogled.

Za njimi so bili na vrsti The National. Pevec Matt je imel že kar dozo (in je pogosto pil vino), kar se je poznalo pri razpičkanih dvojčih na kitari, ko je eden rekel: "He doesn't even know in which country he is," Matt pa je odvrnil: "Sure I do. I'm in Europe." Zdelo se je, kot da jih je folk prišel iz firbca pogledat, pa še velika vročina je bila, tako da je bil večji odziv samo pri hitih, bi si pa na setlisti želel še kak drug komad. Na Manic Streeet Preachers je bilo presenetljivo veliko placa za skakat, bend ga je glasno žgal, folk norel, jaz neizmerno užival. Zadnji dan so bili headlinerji (presenetljivo) White Lies, ki pa so se super znašli v tej vlogi. Pobi so z leti postali veliko bolj samozavestni, publika je pela zraven (tudi pri novih komadih, ki meni ne sedejo najbolj), tako da so dobro zaključili festival.
Za zadnji Sziget lahko rečem, da verjetno ni bil moj zadnji. Še vedno na njem vlada pozitivna energija, sorazmerno nizke cene, izjemna ponudba hrane, pijače, zabave in koncertov, senca, dobra organizacija, vsak dan pa srečaš ogromno prijaznih in odštekanih ljudi. Letos so zrihtali tudi sound na glavnem odru, tako da mi posnetku od blizu več ne ružijo tako kot prejšnja leta, imeli so profi snemalce s super pomično opremo za big screene, pa zrihtali so še več tušev in TOPLO vodo. V glavnem, Sziget je (še vedno)romantika.
 
 
Aja, ko smo se zadnji dan vračali domov, nas je kombi zapeljal do parkirišča na otoku, nato pa smo švicali ko pas, ker nam je avto ful cukal. Posledično smo se ustavili nekje v predmestju Budimpešte, se v madžarščini zmenili za mehanika, ga na soncu čakali kakšne tri četrt ure, se z njim peljali v delavnico in po dobri uri prevzeli avto in krenili proti domu. Happy birthday to me!

Urban #23

V tej pasji vročini in zadjnih dnevih počitnic imam čas, da napišem par zadev za nazaj.

V petek (19. 8.) sva šla v Varaždin na Špancirfest. Vožnja 50 km/h skozi hrvaška naselja se je vlekla, parkirišča v mestu so bila zabasana z avti. Koncert je bil na zanimivem in zelo velikem placu v kotlini pri starem gradu, karta pa samo 5,5 EUR. Pred Urbanom so igrali Vatra, ki sva jih pred leti že videla kot predskupino Simple Minds. Bend je kar kul, kitarist je imel U2 majico, klaviaturistka je bila za pogledat, izstopal pa je komad Tremolo, ki so ga pred časom posneli v duetu z Urbanom, ravno med tem komadom pa so na eni drugi lokaciji imeli ognjemet, tako da je vmes fejst pokalo, folk pa je gledal v zrak. Tudi drugače je organizacija na 1. dnevu že 13. Špancirfesta kar šepala (na prvem šanku niso imeli piva, dobil pa sem topel radler, parkirišča so bila slabo označeno - 1. je bilo polno). V bisu so še enkrat zaigrali Tremolo, na oder pa je (pričakovano) uletel Urban. Rezultat je (zaradi premierne izvedbe zelo gledan) spodnji video.
Urban je začel z ne pretirano zamudo, publika pa je bila od najstnikov do sivih, odziv pri komadih pa temu primeren. pri manj neznanih so se eni menili (sploh mladina je spila glaž ali dva), pri hitih peli, je pa zopet bil filing doživeti Urbana med native speakerji. Pred sabo sem imel enega sivega gospoda, ki se mu je pri starih komadih pipalo. Bend je bil zelo dobro razpoložen (na začetku je Damir pripeljal Sašo na sredino odra, da vidi, kako zgleda biti tam), pred akustičnem delem jim je prvo malo nagajala ozvočitev kitare, kar pa so kmalu uredili. Hotel sem posneti en nov komad, pa mi zaradi setliste ni uspelo, zato sem posnel samo eno ponarodelo.
Igrali so okoli 1h 45min, na poti domov pa sva ugotavljala, da je to verjetno bila najštevilčnejša Urbanova publika, kar sva jih do zdaj videla. Imam občutek, da ga letos nisva videla zadnjič.
 

18. avg. 2011

Odri padajo

Mater, po treh padlih odrih v Severni Ameriki (Ottawa Bluesfest, Tulsa in Indiana State Fair) se je danes zaradi nevihte zrušil še oder na belgijskem Pukkelpopu.
Človek se zamisli, kolikokrat bi se nam lahko kaj takega zgodilo.

23. jul. 2011

Back to black

Malo prej sem izvedel, da je umrla Amy Winehouse. Nazadnje sem jo poslušal včeraj, čez 3 tedne pa bi jo videl na Szigetu, če bi ji zadnji rehab uspel. Res škoda za punco.

12. jul. 2011

Lent 16. dan - Brus Li, Željko, Marko

Zadnji dan je bil zopet vroč za popizdit. Za zaključek sem šel na Večerov oder, kjer so igrali Zbogom Brus Li. Bend ni bil nič posebnega. Ko so vprašali, če bi kdo prišel na oder kaj zapet, je en brihten starš dal svojega malega nemutavega froca gor. Sledil je naslednji komad
Po par komadih sem krenil na Vetrinjski dvor, kjer sta imela stand-up Marko Brecelj in Željko Vukmirica, vmes pa na Glavnem trgu srečal parado Art Kampa s Kraljico divljine na čelu.
Marko je imel zamudo, ker je sfalil odcep na avtocesti in se peljal do Šentilja. Organizator nam je to sporočil tako, da je prišel na oder, se javil na telefon in se začel meniti z Markom. Sledila je krajša zamuda, nato pa je uskočil Željko Vukmirica, ki je rastural. Na koncu sem ga par minut ilegalno snemal, na kar me je prijazni organizator tudi opozoril, zato sem končal za tisto noč. Ni me pa opozoril, da me bo nekdo ves čas (vključno z ostalimi v publiki) brez dovoljenja snemal, ampak to je že druga zgodba.
Ko je prišel Marko, se je takoj videlo, da ima že kar dozo, kar se je poznalo na njegovi izgovorjavi. Sledil je zanimiv pogovor s par kultnimi forami, včasih pa je Marko znal že fajn (po njegovo) zamoriti, preden je prišel do poante. Ko se je začel ognjemet in je zelo glasno pokalo, je Željko na to opozoril Marka, on pa je odvrnil: "Jebi ga," in nadaljeval. Končala sta po kakih 2h 45 min, vmes je uletel Mirko, kar nekaj publike pa je odšlo (mogoče zaradi ognjemeta ali pa zaradi pozne ure), tako da nas je na koncu bilo kakih 30 komadov. 
Z Mirkom sva še šla pogledat do Brunčkovega šanka, kjer smo zagljivili pozno v noč.

Suma sumarum: letos sem videl ogromno bendov (največ do sedaj), program je bil dober s kar nekaj velikimi imeni, vreme se je držalo, cene niso bile pretirane, ostali pa so standardni sprehajalci, ljudje, ki se pridejo na koncerte menit, in neposrečen Glavni oder. Na Večerovem odru, kamor si si lahko prinesel s sabo pijačo, sem pogrešal koše oz. vrečke za smeti. Slikal sem enega od redkih (stacionarnih) košev.
Je pa 16 dni morda preveč (naporno) za tak festival, sploh če pomisliš, da se čez celo poletje v mestu zopet ne bo nič dogajalo. Me zanima, kaj se nam obeta naslednje leto v času EPK. Bo pa počitek prav prišel (v roku 19 dni sem bil 17 dni na koncertih).

9. jul. 2011

Lent 15. dan - Vladek, Mali bogovi

Predzadnji dan je na Večerovem odru bil Vlado Kreslin z Malimi bogovi. Že stokrat slišano, za mano pa je v kratkem času bilo ogromno dobrih koncertov, tako da nisem imel velikih pričakovanj. Pač Vladek. Začel je s komadom Cesta, že drugi pa je bil Nekega jutra, ko se zdani, ki sem ga z dvema tretješolkama igral na šolski prireditvi pred tremi tedni (igrali so še dva komada, ki sem ju izvajal na šoli z deco). Sledila sta dva nova komada, nato pa znani set (že skoraj) ponarodelih, kjer je publika lahko zraven pela. V prve vrste (s Hedo sva bila bolj spredaj, kjer niti ni bilo take gužve, sound pa je bil kul, medtem ko se je Mirko nekje na poti izgubil) se je vrinilo nekaj pijanih MB težakov, tako da sva se premaknila bolj na desno. Jaz sem imel zopet nekaj čustvenih trenutkov, ko so me komadi ponesli v preteklost ali pa sem analiziral besedila. S Hedo sva se za kakšna 2 komada izgubila, nato pa med folkom našla ravno na začetku Od višine se zvrti. Dekle moje je na koncu pel enako kota jaz: "Dol ob Dravi v tisti beli opravi," tako da ne vem, če imava iste ideje, ali pa sem že kdaj to od njega slišal.
Koncert, ki je trajal uro 45, je neverjetno hitro minil. Kdor zna, pač zna, Vladek je res car. Bend je tudi bil uigran, prav lepo je bilo slišati Dan neskončnih sanj v skoraj originalni verziji, nepogrešljivi kitarist Hübscher pa mi je naprej prišel kot slovenski "Crocodile" Dundee.
Po koncertu je uletel še Đouži, čez čas pa smo krenili na Brunčkov šank in na štenge pred Lutkovno gledališče. Sledile so še scene, ko sva čakala na kebab na Strossmayerjevi, ga pojedla na klopci in šla spat okoli štirih.

8. jul. 2011

Lent 14. dan - Katalena, Jimmy

Po treh dneh Ferrare (poročilo sledi) sva se s Hedo v svinjski vročini vrnila na Lent, tokrat na Glavni oder na Jimmyja Cliffa. Ko sva prispela do blagajne, nama je prodajalka povedala, da je koncert razprodan. Mi2 pa: "OK." Glede na koncerte za nama se nisva preveč obremenjevala, pa še Glavni oder (in tamkajšnja publika) ni najbolj posrečena varjanta. Prodajalka je potarnala, ko bi le vsi bili tako razumevajoči. Lepo je, da nek Jimmy Cliff, ki ga večina tipičnih Mariborčanov ne pozna, razproda Glavni oder s kapaciteto 2k. Zanimivo, kaj naredi dobra reklama.
Ker nisva dobila kart (ki so stale 3 EUR), sva šla na blef do Večerovega odra (po zgornji glavni cesti, da sva se ognila gneči). Tam so igrali Katalena, kjer sva bila kake pol ure. Meni so bili kul, a Heda pevke organsko ne prenese. Posnel sem Svetlanino pesem.
 
Zatem sva šla nazaj na Glavni oder prečekirat situacijo. Folk pel in ploskal (ker jim je pač Jimmy rekel, da morajo), ostali so stali pred zaveso na ograji in sedeli na travi ob kafičih za odrom. Jaz sem naredil par fotk izza ograje (oddaljenost kakih 50 m), snemal pa nisem, ker potem bi izpadel že res patetično.
Slišala sva meni zelo ljubega Many Rivers to Cross in še par sumljivih hitov, potem sva se opravila domov, ker ni pravi filing stati pred ograjo, mi je pa malo bilo žal, da nisem slišal komada, ki sem ga že pred leti z učenci obravnaval pri pouku. Pa zdaj se mi dogajajo ravno take scene, da si ga bom še enkrat privoščil. Sicer pa ... I'd rather be a free man in my grave than living like a puppet or a slave.

Lent 10. dan - Slon, Sadež, Fish, Duri, 37 deklic + še več pobov

Zvečer smo (jaz, Mirko in Murko - mater se fajn sliši) prvo šli na Večerov oder na Slon in Sadež in Fish, kamor smo prišli na zadnje 3 komade zaradi pričakovane gneče. SS sta zopet pokazala svoj inetektualni humor. Po koncertu sem se zmenil s Sadežem za obdelavo njegove gledališke igre (ki bo verjetno morala počakati za eno leto) in je dečko res pravi kuljo. Ker je zgubil soundtrack, bi ga bil pripravljen še enkrat zastonj narediti. Toliko o komercialni pizdi. :)
Nato smo šli na Večerov oder na The Doors Experience. Nazadnje sem jih videl pred dvema letoma in pol v polnem Štuku in so navdušili. Tokrat so bili zelo medli. Pevec in kitarist sta bila statična, publika (v kateri je bilo veliko starejših) bolj kot ne tudi, od prejšnje zasedbe pa sta ostala le pevec in klaviaturist. Tudi izbor komadov na začetku je bil malo neposrečen. Sicer pa se ne morejo Avstrijci iti neke zadetke na odru. 
Po pol ure sem šel na Glavni oder, kjer je bil koncert Na juriš in the mood! Zbor Carmina Slovenica je v prvem delu ob spremljavi Big benda slovenske vojske pel tuje swing pesmi, v drugem delu, ko se se jim pridružil še moški zbori, pa so izvajali partizanske pesmi. Jaz sem užival, tudi zelo malo ljudi se je menilo med pesmimi. Tribuni sta bili zasluženi polni, čeprav je to tudi logično, če na odru nastopa okoli 100 ljudi in vsakega pride pogledat nekaj sorodnikov in prijateljev. Posnel sem tudi svoj najljubši partizanski komad:
Po koncertu sem šel skoraj naravnost domov, ker nas je naslednje 3 dni čakala ekspedicija v Ferrari in posledična odsotnost na Lentu.

3. jul. 2011

Lent 9. dan - Bilbi

Zvečer je v parku imela koncert Bilbi. Ljudi je bilo veliko, eni so se menili, drugi poslušali, je pa po kakih treh komadih začelo liti, tako da so se spucali pod streho ali pa domov. Mi2 sva med točo bila pod drevesi, potem pa sva z dežniki šla v prvo vrsto, kjer se je dobro videlo in slišalo. Dež je dal koncert nek čar, ki ga drugače med to publiko ne bi bilo. Komadi zvenijo dobro s celim bendom in spremljevalnima vokalistkama. Pa par ironičnih zadev je bilo: v največjem nalivu je Bilbi pela "danes je lep dan", vmes med "jokala bom jutri" se je ena mala totalno tulila pred odrom, med "samo iskrice ni blo" pa se je bliskalo ko pas.
 
 Posnel sem Hvala za vijolice, samo sem bil zadaj, pa še slabo se je slišalo na posnetku, ker sem moral roko držati nad fotkičem (ravno takrat je začelo deževati). Zato sem ga (slučajno) posnel še enkrat v bisu od blizu.
Po koncertu sva pobasala Vojko, se šla domov spreblečt, potem pa v Velenje na Res Nullius. Samo to je že zgodba zase.


2. jul. 2011

Lent 8. dan - Zemlja gruva!, Christy, Stuky, Jamaaladeen, Fredy, Kelti

Zjutraj mestna vožnja s turističnem vlakom Jurčkom, potem kosilo po Pohorjem, adrenalinsko sankanje, po stopnicah na Kalvarijo in delavnice na Art Kampu. Ko je Noemi šla, smo se z Mirkom odpravili na (ne več zagrajen) Večerov oder, kjer so igrali Zemlja gruva! Meni so delovali kot srbski Jinx, naključno pa so istočasno na Glavne odru bili Jinx. Mi smo jih izpustili, ker je Glavni oder sfalen za pleso muziko. Po izjavah kolegov smo se prav odločili.
Z Večerovega smo šli predčasno, ker je na JazzLentu bil koncert Hendrix in Woodstock. Na kitari Christy Doran (sličil ta drugemu pri Lepo je biti sosed), na bobnih Fredy Studer (kot Bora Đodđevič s Parkinsovo - res se je ves čas med igranjem tresel), na basu zopet Jamaaladeen Tacuma (kot ata od Uncle Bensa, tokrat v zelenih čevljih), na vokalu pa fukička (Erika) Stuky. Glede na imena in repertoar smo pričakovali poslastico. Izkazalo se je, da jo te (zaenkrat) bil moj koncert festivala. Stuky je na oder prišla z belo lasulju, vmes pa z lopato tolkla po steni. Njen stil petja je bil ... drugačen. Na trenutke me je spominjala (tudi vizualno) na Patty Smith, drugič je delala zvoke kot Mike Patton - šumenje, kričanje, parkrat je pela napise projekcije na steni: "Narodni dom-dom-dom-dom", medtem ko bi njena izgovorjava originalnih besedil lahko bila za odtenek boljša (jebi ga, Švicarka, jaz pa s poklicno deformacijo). Kul so bili tudi njeni bonovski snippeti drugih pesmi (Purple Rain, Let the Sunshine in, Sgt Pepper, ...), uporaba lopate in posnetkov z iPoda.
Doran je kot kitarist bil kao šef, se pa (tako kot ostali) ni preveč preseraval s solažami, ga je pa fajn pičil. Njegova kitara je izgledala, kot da je priplavala dol po Dravi. Tacuma je bil pisano oblečen in je za vsak zadet ton zakimal z glavo, Fredy je igral kot mašina, Stuky pa je s svojo pojavo zasenčila vse. Z močnim aplavzom smo dobili še kar nekaj komadov v bisu, tako da je koncert trajal slabi 2 uri.
Po koncertu smo šli ven do Brunčkovega šanka (pivo 2 EUR, deci vina 60 centov), jaz pa sem kasneje (ostalim se pač ni dalo) šel nazaj na JazzLent, kjer so igrali Celtica - Pipes Rock. Totalno presenečenje, ker folk ni pričakoval, da bojo gor uleteli eni rokerji s škotskimi pipami. Igrali so znane priredbe, folk pa je (glede na pozno uro) norel. Članom benda se je ves čas smejalo, mi pa jih nismo spustili gor. Morala je biti velika razlika od njihovega večernega koncerta v parku, kjer je folk verjetno sedel, deca pa so skakala naokoli. Jaz sem bluzil z Gučotom, Miho in Stašo. Posnel sem What shall we do with the drunken sailor in pa en hrvaški megahit (ne vem, po kaki logiki so ta komad naštudirali).
Zatem smo zopet bluzili zunaj, sledil je slovenski jam session, ki pa je bil preveč jazzy za pozne nočne ure, tako da sem s Papsom skliznil v Satchmo. Tam je bil nekši sumljiv DJ John B, Heda, Franc in pa (kljub temu, da je zatrdila, da bo to noč 100% ostala doma) Vojka v njenem elementu. Na koncu sva s Hedo ob 4-ih jedla hamburger na Smetanovi, nato pa zasluženo spala do pol dvanajstih.