Sziget 2011

Letos je bil moj 11-i zapored, pa lanskem hostlu pa smo (jaz, Heda, Kravžli in Tomi za volanom) letos zo5 kampirali - dokaj mirna lokacija s senco do 11-ih in Velenjčankami preko ceste.

Na nulti dan je igral Prince, ki je imel enourno zamudo, prvih 45 min nisem poznal kakega komada, gužva je tudi svoje naredila, tak da mi koncert ni bil nič posebnega (če odštejem lulike za inštrumenti). Saj je pičil dober funk, ki pa bi bolj kot na glavni oder pasal v kak klub, pa še neke venčke brez pavz je igral. Čez čas smo šli bolj nazaj in videli, kako je zmrcvaril Sineadin Nothing Compares 2U (zame bo to vedno njen komad), plesali na Kiss, med Purple Rain pa lovili vijolične konfete.

Dan 1 se je začel s pivom in odličnim ham&eggs, nadaljeval z raziskovanjem lepot otoka, vzponom na Vodafone stolp in vrtenjem krožnikov. Prvi bend na glavnem odru so bili The Maccabees, ki so ga fajn pičili. Potem sem šel na Europe stage na Romune The Mono Jacks, ki so igrali dober indie. Sledil je eden od vrhuncev festivala - Interpol. Folk je pri izi komadih bil u izi, pri šusu pa skakal. Po koncertu smo šli še na Metal Stage na 2 komada Motörheadov, kamor je bila zaradi gužve cela procedura priti, potem pa nazaj na Pulp. Že po prvem komadu Do you remember the first time? sem vedel, da bo to to. Jarvis naspidiran, setlista super, folk ful razpoložen, zraven pa še srednješolska nostalgija. Noro dober koncert. Kasneje smo pristali pri Metal cage, kjer smo crkovali ob gledanju tekmovanja igranja zračne kitare, sledil je odličen segedin s kislo smetano in za zaključek (zgolj zaradi imena) DJ Gulash Exotica.

Dan 2 sem zo5 začel s ham&eggs in pivom. Pri Europe Stageu smo potem slučajno srečali Korošce, kjer smo zapbili nekaj ur, dobili vse možne nagrade od EU šotora, jaz in Heda sva dala intervju, nakar smo čez čas krenili na La Roux. Koncert je bil zelo medel, pevka lesena, tako da je bilo bolj zanimivo ostale člane gledati, kako se ukvarjajo s playbackom in matricami. Za njimi so na Europe stageu, ki je takrat izgledal kar Slovene Stage, bili naši Elvis Jackson, kjer se je nabralo kar nekaj (domnevam, da po večini naših) ljudi. Njihov koncert je bil enak kot vedno, so pa naredili žurko in enkrat celo spravili nasmešek na obraz sicer dokaj resnemu redarju pred odrom. Za njimi smo šli na glavni oder na Kasabian. Ko so lani bili pred Muse, je bila publika dokaj statična, letos se jim je pa mešalo. Tudi na novih komadih so skakali, bend ga je fejst žgal, jaz sem imel ves čas nasmešek na obrazu, Kravžli pa je nadaljeval lansko džentlmensko tradicijo. Chemical Brothers na glavnem odru sem izpustil in šel mimo Judas Priest na zaključek Crystal Castles v prepolnem šotoru, nato pa na Gotan Project na World Stageu. Ker je bend brez kitare kot tip brez tiča, sem z Laszlojem raje šel na madžarske The Twist, ki mi malo sličijo na naše The Tide. Po koncertu sem šel mimo hokej igrišča na madžarski ratatouille, kjer sem fino zabluzil z enimi finskimi metalci. "You're from Slovenia? Ah, ice hockey and Bratislava." Jaz pa: "Oh, and you're from Finland? Abba and A-ha."

Dan 3 je naša ekipa Tomi Kondomi oz. Kravžli & Friends sinhronizirala ure in odšla z otoka. Prvo se je slikala pred parlamentom, nato pa odpravila v toplice, kjer zaradi prevelike vrste pred vhodom ni postala lepa, ni postala fit. Sledil je fensi špricer iz buteljke in pa zmaga v našem privatnem bazenu s 24 stopinjami. Po osvežitvi je sledil povratek na otok, par komadov British Sea Power, nato pa Magnifico na slovenskem World Stageu, ki je bil kar kul, igral pa balkan komade. Za njim so bili na Main Stageu Skunk Anansie, ki sem jih nazadnje videl na Gospodarskem razstavišču, kjer je bil posran zvok, tokrat pa so razturili cel Sziget. Skin je imela tak nastop na odru, da bi si z zobotrebcem lahko spucala pevko od La Roux iz zob. Parkrat je skočila med folk, enkrat stala na publiki, jaz sem vmes potočil kako solzo. Po koncertu sem po vseh teh letih dobil prvo memorabilijo na Szigetu. Izpustili smo The Prodigy in šli na koncert Peter Bjorn and John na A38 Wan2 Stage, ki je tudi bil sehr kul, le sound bi lahko bil malo boljši. Noč smo zaključili s slambugom, vampi in karakternimi Nizozemci.

Dan 4 je bil prvi od dveh zelo vročih dni (prve 4 dni je bilo prav prijetno vreme, zvečer že kar mrzlo), zato je bila super poteza, da smo se že zjutraj s5 odpravili na naš bazen, kjer smo dobili še 4. zapestnico, tam v izici preživeli kakih 5 ur, potem pa se sfrišani odpravili nazaj na otok. Sledil je dan z najbolj surealnimi dogodki na Szigetu. Prvo smo videli Superbutt (metalci, valjda), po par minutah pa šli dalje na Main Stage na Kate Nash. Imela je girl bend z lušno kitaristko, sama pa je poleg klavirja igrala tudi kitaro, zato mi je koncert bil bolj všeč kot pred tremi leti na Melt! Festivalu, čeprav sam glasben nastop ni bil nek presežek. Vmes se je en tip ves čas drl "Marry me!", ona pa mu je nazaj rekla, da ga more prej spoznati, da se lahko z njim poroči. Tip se je proti koncu koncerta vsake par komadov ful drl, da je bil že kar nadležen. Nato sta se kakih 10 metrov za njim pojavila 2 modela z napisom "Marry him", folk pa je začel skandirati "marry him"! Kolegi so prvega tipa dvignili in ga nosili po rokah proti odru, v prvi vrsti so ga varnostniki po hitrem postopku stran spucali. Na njegovo srečo ga je Kate dala pripeljati nazaj, se z njim slikala na odru, model pa je ob naslednjem komadu sedel ob njej na odru (in ni znal niti besede njenega največjega hita Foundations).

Za Kate so na sceno stopili Kaiser Chiefs, ko so razturili cel otok, pevec je znal motivirati folk, ki se mu je pipalo. Vmes je bil en kul prizor, ko so eno punco na invalidskem vozičku dvignili, da je lahko kaj videla, jo potem spustili, po pozivih klaviaturista pa zo5 dvignili. 30 Seconda To Mars (1 Minute To Dixie) smo izpustili in šli na Bregovića, kjer se je prava žurka šele začela. Ne spomnim se, kdaj sem na enem koncertu videl toliko crowd surferjev, folka je bilo ogromno, vsi pa so plesali. S Tomijem sma se ful režala in pela Napile se ulice (jaz nisem baš Bijelo Dugme fan), folku okoli naju pa ni bilo noč jasno. Takrat sem šele skužil, da je Magnifico navaden šalabajzer.

Po koncertu je sledil sumo event, kjer smo se režali kot prasica, prvaku Tomiju pa so strgali zapestnico in sva šla do kakih 10 info točk, da je dobil novo. Spodaj pa ena od himen festivala (poleg tega komada).

Dan 5 je bil zadnji, posledično sfukano je bilo naše počutje. Zjutraj sem si naredil en moški cocktail in na tem gradil. Malo je pomagalo je tudi raztezanje plesalke blizu mene, plavolasa sestrska družba (ti 2 pa res) in pa pričakovanje mojih bendov na glavnem odru. Začeli so Gogol Bordello, ki imajo (za moje pojme) dokaj enolično muziko, ki bi bolj pasala na world stage, se je pa folku v tisti vročini vseeno pipalo. Posnel sem en komad, kjer se pri 4:00 vidi, kako je pevec ustvaril mosh pit na eni strani, kasneje pa še na naši, v katerega sem se sam tudi vključil. Priporočam ogled.

Za njimi so bili na vrsti The National. Pevec Matt je imel že kar dozo (in je pogosto pil vino), kar se je poznalo pri razpičkanih dvojčih na kitari, ko je eden rekel: "He doesn't even know in which country he is," Matt pa je odvrnil: "Sure I do. I'm in Europe." Zdelo se je, kot da jih je folk prišel iz firbca pogledat, pa še velika vročina je bila, tako da je bil večji odziv samo pri hitih, bi si pa na setlisti želel še kak drug komad. Na Manic Streeet Preachers je bilo presenetljivo veliko placa za skakat, bend ga je glasno žgal, folk norel, jaz neizmerno užival. Zadnji dan so bili headlinerji (presenetljivo) White Lies, ki pa so se super znašli v tej vlogi. Pobi so z leti postali veliko bolj samozavestni, publika je pela zraven (tudi pri novih komadih, ki meni ne sedejo najbolj), tako da so dobro zaključili festival.

Za zadnji Sziget lahko rečem, da verjetno ni bil moj zadnji. Še vedno na njem vlada pozitivna energija, sorazmerno nizke cene, izjemna ponudba hrane, pijače, zabave in koncertov, senca, dobra organizacija, vsak dan pa srečaš ogromno prijaznih in odštekanih ljudi. Letos so zrihtali tudi sound na glavnem odru, tako da mi posnetku od blizu več ne ružijo tako kot prejšnja leta, imeli so profi snemalce s super pomično opremo za big screene, pa zrihtali so še več tušev in TOPLO vodo. V glavnem, Sziget je (še vedno)romantika.

 

 

Aja, ko smo se zadnji dan vračali domov, nas je kombi zapeljal do parkirišča na otoku, nato pa smo švicali ko pas, ker nam je avto ful cukal. Posledično smo se ustavili nekje v predmestju Budimpešte, se v madžarščini zmenili za mehanika, ga na soncu čakali kakšne tri četrt ure, se z njim peljali v delavnico in po dobri uri prevzeli avto in krenili proti domu. Happy birthday to me!