Top 20 koncertnih trenutkov v 2010: 1

U2 - 25. 8. 2010 (Luzhniki Stadium, Moskva)

Slab teden dni pred koncertom nas je 14 Slovencev šlo v Moskvo. Že samo dobiti vizo je bila cela procedura, bile so komplikacije pri nakupu kart za koncert, nekaj mesecev prej je bil terorističen napad v moskovskem metroju, tudi Bonotovo zdravje je bilo predtem pod vprašajem, saj je bil maja operiran na hrbtenici in so morali prestaviti celoten ameriški del turneje, za ene od nas je bil let tja prebukiran, za piko na i pa so nekaj tednov pred koncertom po Rusiji divjali požari, tako da je celo mesto več tednov bilo v smogu, zrak pa je imel čez 40 stopinj. Na koncu se je na srečo (kot ponavadi) vse uredilo.

Nekaj od nas je v dnevih pred koncertom poskusilo člane benda zahaklati pred njihovim hotelom, a kaj več od fotke z 10-ih metrov nobenemu (od nas) ni uspelo dobiti, so po nekateri fani dobili kakšen avtogram. Dan pred koncertom smo izvedeli, da je tisto noč ruski U2 party, tako da smo odpešačili do placa in pred vhodom slišali, da nekdo grozno poje na karaokah. Na koncu se je izkazalo, da je to bil ruski U2 cover band. Scena je bila socialistično (pozitivno) sumljiva - bend je bil trio, pevec bi bolj pasal v Milli Vanilli, folk je po večini sedel. Ko smo na sceno prišli mi s piri in vodkami, je bend zaigral samo še nekaj komadov (zgleda, da smo bili že pozni). Po koncertu so rolali U2-je, nam pa se je na plesišču pipalo in smo skakali okoli z rusko zastavo. 

 

Spoznali smo nekaj res prijaznih simpatičnih ruskih U2 fanov, ko pa se je party počasi zaključeval (fani so se morali naspati pred koncertom), se nas je nekaj odločilo, da gremo še enkrat poskusit srečo pred U2 hotel. Do tja smo šli kar na štop (v Moskvi brez problema zahaklaš avto na štop, ki je v bistvu ilegalni taksi, s katerim se potem zmeniš za ceno in približno lokacijo - to sva prakticirala že prvo noč, ko sva se brez zemljevida zgubila od ostalih, metro pa ni več vozil). 

Pred hotelom je bilo (verjetno) okoli enih zjutraj kakih 10 fanov. Mi, ki smo prišli s prvim "taksijem", smo šli čez tisto štiripasovnico v trgovino nasproti hotela po pir, kmalu pa se je s svojim avtom pripeljal Bono, a je uporabil stranski vhod (verjetno je bil utrujen po srečanju z Medvedjevom). Fani, ki so stekli za hotel, se hitro prišli nazaj poklapani, kmalu pa so začeli odhajati domov. Mi smo še vedno čakali kolege, ki so prišli z drugim "taksijem".

 

Ko so prišli, so namesto do nas šli kar direkt mimo varnostnikov in skozi detektor kovin v hotel. "Zgleda, da se da noter priti," sem si mislil. Varnostniki so potem spraševali, če vemo, od koga je bil nek rugzak pred hotelom, mi pa smo lepo eden za drugim prišli v hotel. Ko sem v baru prišel do kolegov in še dveh Ircev (naša soseda v hostlu - v bistvu sta onadva dala pobudo, da so šli noter), so mi rekli: "Apis, zdaj se pa lepo mirno usedi, ne delaj panike in poglej do sesednje mize." Tam je sedel Larry, pet metrov stran. Njegov varnostnik je videl, da so ga prej slikali, in jim je naročil, da jih bo ven vrgel, če ne bodo nehali. In tako smo sedeli (v U2 majicah) v enem od najdražjih hotelov v Moskvi, pili pivo (tudi tisto v piksnah iz trgovine) in se v izi menili. Parkrat sem hotel iti do Larryja in mu dati roko, pa mu nisem hotel kvariti večera, pa še njegov varnostnik bi nas lahko ven zabrisal. Pa sedel sem super, ker sem bil ravno proti njemu obrnjen.

Larryjev varnostnik stoji za njim.

Čez nekaj časa je še prišel Bono (pevec) z ženo, se malo pomenil z Larryjem in šel v sobo za vogalom. Vedeli smo, da moramo nekaj narediti, da bo prišel do nas. Jaz sem predlagal, da bi njemu in njegovi ženi častili drink, zato smo natakarici vprašali, kaj z ženo pije (je rekla, da ni drago), nato pa ji naročili, naj jima prinese drink. Čez čas nam je prinesla račun buteljko rdečega vina za 120 EUR, tako da je vsak od nas dal 15 EUR. Nadaljevale so kul se debate, vmes je šla Bonotova hčerka s tipom mimo nas, Larry pa se je skoraj zaletel v kolega, ko je šel na WC, kasneje pa se je pridružil Bonotu. Jaz pa sem ves čas vsrkaval surealno situacijo.

Mi za našo mizo, Larry je sedel za nami.

V ozadju sta Larryjev in Bonotov varnostnik, Bono pa je s svojo družbo bil za vogalom.

Ko smo debatirali, da sta naša fanta kar dolgo pokonci, glede na to, da imata naslednji dan koncert, je okoli 4.20 prišel mimo Bono z ženo. Vedeli smo, da moramo nekaj reči, če ga hočemo spoznati, hkrati pa nismo hoteli izpasti preveč agresivno. V tistih petih sekundah smo zmrznili, nato pa je kolega izustil pravi stavek (nekaj v tem smislu): "So, Bono, are you gonna go without saying hello?" Njegova žena je šla dalje, on pa se je obrnil in rekel: "Now, who do we have here?" Mi smo bili kot cucki, ko vedo, da bodo šli ven, in smo hoteli vstati, a nam je njegov varnostnik z roko pokazal, da bo kul, če bomo mi na izi. Nato je vsakemu od nas dal roko, vprašal, od kod smo, in če gremo na koncert naslednji dan. Ko smo povedali, da smo iz Slovenije in Irske, je rekel: "So Irish-Slovene connection." Ko smo ga vprašali, če bi se lahko slikali z njim, je rekel: "One photo couldn't hurt." Naredili smo eno gasilsko s Sergeyevim fotoaparatom (Sergey je bil en Rus, ki je z istim razlogom kot mi ves čas sedel pri sosednji mizi, a se predtem sploh nismo menili, potem pa je kar naenkrat bil zraven nas), jaz pa sem svoj fotoapart prijel v roko, a je varnostnik rekel, da bo ena fotka dovolj. Bono se je poslovil, jaz pa sem mu izustil: "You're the man!" V bistvu sem imel že prej naštudirano, kaj bi mu rekel, če bi ga kdaj srečal, samo sem potem zmrznil.

Naslov fotke je Najdi vsiljivca (ne, ta ni Bono). Na moji levi in desni sta Irca, brkati za Bonotom je Sergey, ostali so naši.

Kasneje smo fotkali fotografijo na Sergeyevem displayu, ker smo tripali, da nam ne bo fotke poslal. Pa vsi smo imeli nasmeške na obrazu. Ko je šel Larry spat (okoli pol šestih/šestih), smo ga poklicali, a je samo zamahnil z roko in sploh ni pogledal proti nam. Je bil že utrujen. Mi smo nato šli v sosednjo sobo, sedeli na Bonotovem placu (jaz sem še pil iz njegovega kozarca), se slikali z natakaricama, potem pa šli v hostel (zo5 s "taksijem"), kjer smo do konca spili Bonotovo buteljko (je bilo noter še par deci). Zdaj mi je žal, da si nisem flaše domov nesel za spomin.

 

 

Onadva sta šla domov s svojim taksijem.

Naslednji dan smo imeli o čem govoriti, eni od naših pa so na Rdečem trgu še slučajno zahaklali pevca od Snow Patrol. Koncert je bil na olimpijskem stadionu, kjer je leto prej Nejc Pečnik dal gol proti Rusom, scena pa totalni kulturni šok. Jaz sem pričakoval, da bo pred stadionom ogromno dilerjev kart in majic, namesto njih pa smo videli vojake s puškami in brzostrelkami. U2 imajo na vsakem koncertu ogromno stojnic, ki promovirajo Greenpeace in Amnesty International, v Moskvi pa so jih sterali stran, tiste, ki so se bunili, pa so aretirali. Na stadionu so vojaki tvorili žive ograje, tudi na vseh tribunah so bili enakomerno porazporejeni, s hrbtom proti odru. Vrečke za smeti so bile na vsaka dva metra, bilo je ogromno dixijev, ni se smelo kaditi pred odrom, od hrane so imeli samo sumljive sendviče, čips in mars čokoladice, od pijače pa samo vodo in  mineralno vodo (nič pira!). Ni kaj, Putin jih ima na kratki vrvici. Če ne, bi bil verjetno kaos.

 

 

 

 

 

Celotna ponudba hrane

 

10 minut pred koncertom je začelo deževati (nehalo je pred bisom), kar je dalo koncertu poseben čar. Folk je bil navdušen, skoraj hvaležen za koncert. Setlista (sem jo drugič zapored dobil že pred koncertom) je bila standardna z enim presenečenjem: Bono, ki se je zjutraj dobil z Gorbačovom, zaradi lobiranja ni pljuval čez ruski režim, je pa na koncu na oder uletel glavni nasprotnik Kremlja in z njimi zapel (v ruščini, valjda) Knockin' on Heaven's Door. Kocine so stale.

 

 

V glavnem, leto 2010 je bilo zame leto presežkov (ne samo na koncertnem področju). Spoznal sem Bonota, višje od tega ne gre, pa še vse je bilo v zelo pozitivni luči. In ko pomislim, koliko stvari se je moralo poklopiti (kar sem že omenil v 1. odstavku + timing našega odhoda in prihod v hotel + nobeden od nas ni imel pomembne novinarske akredirtacije, milijonov ali velikih vez + dejstvo, da ga nisem imel preveč pod kapo), sem še bolj srečen.

Tu pa je video o moskovski ekspediciji.

Top 20 koncertnih trenutkov v 2010: 2

Glede na to, da se leto 2011 zaključuje, bi bilo lepo, če bi dokončal svojo poročilo za leto 2010.

Paul McCartney - 27. 6. 2010 (Hard Rock Calling Festival, Hyde Park, London)

Na 2. mesto svojih naj koncertnih doživljajev sem dal koncert Paula McCartneya. Še preden so se moje službene obveznosti (konference) pred poletjem zaključile, sva za vikend skočila v London. Začetek poletja, 30 stopinj, zaključni boji na svetovnem nogometnem prvenstvu v Južni Afriki. Mi smo 4 dni pred koncertom izpadli po porazu z Anglijo, ta dan pa se je Anglija pomerila z nemškim Elfom. V Hyde Parku je že igral Elvis Costello, ko je večina publike spremljala tekmo na big screenu. 

Mi (poleg naju s Hedo je bil še najin gostitelj Simon) smo v senci pili pire, vmes pa sem šel malo pogledat situacijo na tekmi. Ko sem prišel tja, so Nemci vodili 2:0, nato pa so Angleži na brzino zabili 2 gola, a jim drugega niso priznali. Na koncu so Nemci zmagali 4:1, tak da so bili vsi tisti fani z angleškimi šali bolj turobnega obraza, mi2 s Hedo pa sva vsa nasmejana govorila: "Vier eins, Man! Wir haben sehr gut gespielt!"

Za Elvisom so igrali Crowded House, ki jih je bilo lepo prvič slišati. Nato smo šli v šotor, kjer je igrala ena pupa Lissie (kasneje se je izkazalo, da je punca kar perspektivna, letos je celo igrala na istem festivalu na glavnem odru), kasneje pa pred mini paviljon, kjer je igral John Grant. Sledili so še Woodstock legende Crosby, Stills & Nash, potem pa sva s Simonom šla bolj naprej, Heda pa je furala izico bolj zadaj.

Ko sem pogledal okoli sebe, sem skužil, da je publika stara med 5 in 70 let. Potem je prišel Macca ... pizda, BEATLE! Višje od tega ne gre. Če njih ne bi bilo, ne bi bilo U2 in še nešteto drugih bendov. In kar je najpomembnejše, od koga bi si Justin Bieber sposodil frizuro?
Folku se je pipalo, sploh med Beatles komadi, ko so VSI zraven peli. Že v prvi polovici so padli All my loving, Eleanor Rigby, Blackbird, ob kasnejših Let it be, Yesterday ali pa Hey Jude pa je cela publika pela kot na karaokah. Setlista je bila skoraj sanjska. Igrali so 2h 40 min. Vmes nekje na polovici koncerta se je Simon izgubil, tako da sem sam užival z množico dalje. Paul je pred veliko pesmimi razložil pomen ali povedal ankedoto, povezano s komadom, v ozadju pa se je rolala projekcija.

Potem je začel na ukulele igrati Georgevo Something in solze so lile. In lijejo tudi zdaj, ko to pišem in zraven poslušam komad. Mater, kakšna je verjetnost, da imaš v bendu Lennona in McCartney, potem pa en tretji (ta tihi) napiše tak komad?

 

Po rednem delu sem spizdil hitro na WC in za šank, ker sem bil dehidriran, na poti proti odru pa srečal Hedo, tako da sva skupaj doživela tistih 7 Beatles komadov. Pri Helter Skelter sva imela ful placa, tak da sa nama je zmešalo. Posnel sem 3 komade (tudi Lady Madonna), samo je kvaliteta fotk in videov bolj boga, ker mi je ravno v Londonu crknil fotkič. Na srečo mi je Simon posodil svojega, tako da imamo vsaj nek spomin.

Ta koncert ni bil samo eden od vrhuncov leta, ampak eden od vrhunciv mojega življenja. (Letos novembra bi ga skoraj ponovil, pa sem bil službeno odsoten.)

Tisti dan je Anglija izpadla iz nogometnega prvenstva, a publike to ni motilo, vsaj tiste slabe 3 ure ne. Takrat so podoživljali mladost in prve ljubezni.

Na poti domov sem se ustavil še pri enem drugem heroju. Kaj več o njem pa v naslednji objavi.

Top 20 koncertnih trenutkov v 2010: 3

Glede na današnji datum se spodobi, da tega danes napišem.

U2 - 6. 8. (Stadio Olimpico, Torino)

Po 8-dnevnem pohajkovanju po Pisi, Korziki in Nici in po kopanju pred Bonotovo vilo na Azurni obali, sva se dan pred začetkom nove evropske turneje odpravila v Torino. Ko sva spakira v hotelu, sva pičila 40 km iz mesta do vile, kjer sta med pripravami na prvi koncert v 2011 živela Bono (pevec od U2) in Edge. Tam je že pred ograjo bilo par 10 hardcore fanov s slikami, albumi, darili in podobnim sranjem. Ko si enkrat obkrožen s takimi ljudmi, vidiš, da so eni še bolj obsedeni kot ti, čeprav ti tudi z njimi sredi podeželja čakaš na enega modela. Jaz sem s sabo imel edino U2 karto. No, in že čez kake pol ure se je Bono pripeljal, ven je stopil njegov varnostnik in povedal, da se mu mudi, tako da ni prišel ven, avto pa je odpeljal. Škoda, kar nas je bilo sorazmerno malo, tako da bi vsak lahko dobil avtogram. Čez kakih 10 minut je mimo odvrvel še Edge.

 

Kasneje v Torinu sva čakala eno uro pred stadionom, nekdo od naju je potem jezno odkorakal. Tudi tam si imel modele, ko so kazali fotke, na katerih so bili člani, ali pa so imeli njihove podpise in setliste. Ko sem slišal, da so se začele vaje, je bilo jasno, da so člani šli noter pri drugem vhodu. Na poti na pir sva slišala, kako so vadili nova komada (balado North Star in James Bondovski Glastonbury).

Ponoči po generalki sem se še enkrat peljal pred stadion pogledat sceno. Tam je bilo kakih 500 ljudi (eni še od jutra), po dobri uri pa so ven prišli vsi člani in začeli deliti pice. folku se je mešalo, bend pa se je znašel. Namesto slikanja in dajanja avtogramov so razdelili pice, parkrat pomahali in šli, s tem pa so si naredili dober PR. Jaz sem posnel Bonota in Edgea med raznašanjem pic, fotke so pa bolj boge, ker se mi je v tisti gneči in adrenalinu spremenila funkcija na fotkiču.

 

 

 

Ko sva naslednji dan prišla pred stadion ob enih popoldne, je bilo tam že ogromno ljudi. Čakanje je bilo prijetno, v senci, z ogromno prodajalci piva in piratskih majic. Ob treh sem hitro hojo od začetka do konca vrsta rabil 3 minute. Mimo najine lokacije sem šel pri 0:52. Na srečo veliko folka v vrtsi ni šlo v Inner Circle, tako da se je dalo še veliko kasneje noter priti brez problema. Potem sva v senci s pivom in našimi forumaši čakala na predkupino (Kasabian), ki je bila obupno ozvočena, gledala, kako se folk veseli ob prvem pogledu na The Claw, srečala enega od italijanskih Bonotov, 3 ure pred koncertom dobila setlisto, jaz pa sem si lahko tudi večkrat spočil oči. Skratka tradicionalni predkoncertni happytime.

 

 

 

Po organizacijskem zapletu (nasplošno je vse bilo organizirano po italijansko), ki nama je zjebal novi Intro, je šla samo strmo navzgor. Folk je bil skuliran, veliko je skakal in hodil nazaj, tako da je bilo veliko prostora po Adamovim mostom. Bono ni kazal, da so mu 3 mesece predtem operirali hrbtenico, zaradi česar so morali prestaviti severnoameriški del turneje in nastop na Glasonburyju 2010 na poletje 2010. Veliko je skakal, njegov glas je bil spočit. Adam je bil ves v belem in kul kot vedno. Larry se je med zadnjim komadom jokal, ker je moral s5 peti zraven, Edge pa je bil naš dobri stari Edge.
Koncert je imel več vrhuncev (Until the End, Streets, trojček City-Vertigo-Crazy, Elevation, Walk Omn z novo "koreografijo" prostovoljcev, ...), med The Unforgettable Fire je Bono pel nad mano, glavni vrhunec celotnega tripa pa je bil Miss Sarajevo, sploh, ker sem vedel toliko podrobnosti o njem (U2 so bili prvi bend, ki je opozarjal na situacijo v Sarajevu, med koncerti '93 so v živo prenašali izjave iz mesta, še med vojno je bil komad posnet, po vojni so tam igrali septembra '97, ko je Bonotu zmanjkal glas in je folk namesto njega pel, kasneje pa je v živo s Pavarottijem deklamiral besedilo v njihovem jeziku - posnetek od 6:10, omenil je tudi, da je komad, napisan za mojo bivšo domovino, njego najljubši U2 komad). No, in vse to je med koncertom pri meni privrelo na plan, tako da so mi med opernim delom (ko so domačini okoli mene peli naglas v njihovi materiščini) solze tekle, kot že dolgo ne. 


Operni del se začne na 2:00, vrhunec pa pri 2:50.

 

 

 

  

Naslednji dan je bil Ferragosto, tak da sva se 10 ur vozila domov.                                      

Top 20 koncertnih trenutkov v 2010: 4

THE NATIONAL – 14. 11. (Boćarski Dom, Zagreb)

Natrpan november (imel 14 koncertov), njihov drugi koncert po Gradcu, visoka pričakovanja, vozil Vojko (dobila karto od naju za r. d.), Alenko in Grka Georgia something, zaplet z Galjašem na meji, tak da je Mirko šel nazaj z MatejemU2, ki sem ga teden dni prej navdušil za koncert, kilometrska kolona pred placom, šli na pir, nato naravnost mimo kolone, se postavili za prvega in lepo noter, srečali Joto in Katko z ekipo, Dolenjsko Čebelo in njenega čmrlja, plac ena športna dvorana, ki mi je zmanjšala pričakovanja, WC-ji v dveh kontejnerjih pred vhodom, spodobna predskupina, velika zamuda (baje zaradi jebe na meji), nedelja zvečer, naslednji dan služba, zrihtal prevoz nazaj v LJ neznani Slovenki, bend začel igrati, folku se je mešalo, sčasoma so zrihtali sound, folk je skakal in pel kot nor, bend naspidiran razlagal, kako radi imajo Zagreb (to je bil njihov tretji koncert v mestu, so pa fani že na prvem vedeli vse pesmi na pamet), dva bisa z obveznim kozarcem vina v Mattovi roki, daljša setlista kot na ostalih koncertih, finale in vrhunec obojestranske ljubezni popolnoma unplugged verzija Vanderlyle Crybaby Geeks, All the very best of us string ourselves up for love, I'll explain everything to the geeks, popolno.