Glede na današnji datum se spodobi, da tega danes napišem.
U2 - 6. 8. (Stadio Olimpico, Torino)
Ko sva naslednji dan prišla pred stadion ob enih popoldne, je bilo tam že ogromno ljudi. Čakanje je bilo prijetno, v senci, z ogromno prodajalci piva in piratskih majic. Ob treh sem hitro hojo od začetka do konca vrsta rabil 3 minute. Mimo najine lokacije sem šel pri 0:52. Na srečo veliko folka v vrtsi ni šlo v Inner Circle, tako da se je dalo še veliko kasneje noter priti brez problema. Potem sva v senci s pivom in našimi forumaši čakala na predkupino (Kasabian), ki je bila obupno ozvočena, gledala, kako se folk veseli ob prvem pogledu na The Claw, srečala enega od italijanskih Bonotov, 3 ure pred koncertom dobila setlisto, jaz pa sem si lahko tudi večkrat spočil oči. Skratka tradicionalni predkoncertni happytime.
Po organizacijskem zapletu (nasplošno je vse bilo organizirano po italijansko), ki nama je zjebal novi Intro, je šla samo strmo navzgor. Folk je bil skuliran, veliko je skakal in hodil nazaj, tako da je bilo veliko prostora po Adamovim mostom. Bono ni kazal, da so mu 3 mesece predtem operirali hrbtenico, zaradi česar so morali prestaviti severnoameriški del turneje in nastop na Glasonburyju 2010 na poletje 2010. Veliko je skakal, njegov glas je bil spočit. Adam je bil ves v belem in kul kot vedno. Larry se je med zadnjim komadom jokal, ker je moral s5 peti zraven, Edge pa je bil naš dobri stari Edge.
Koncert je imel več vrhuncev (Until the End, Streets, trojček City-Vertigo-Crazy, Elevation, Walk Omn z novo "koreografijo" prostovoljcev, ...), med The Unforgettable Fire je Bono pel nad mano, glavni vrhunec celotnega tripa pa je bil Miss Sarajevo, sploh, ker sem vedel toliko podrobnosti o njem (U2 so bili prvi bend, ki je opozarjal na situacijo v Sarajevu, med koncerti '93 so v živo prenašali izjave iz mesta, še med vojno je bil komad posnet, po vojni so tam igrali septembra '97, ko je Bonotu zmanjkal glas in je folk namesto njega pel, kasneje pa je v živo s Pavarottijem deklamiral besedilo v njihovem jeziku - posnetek od 6:10, omenil je tudi, da je komad, napisan za mojo bivšo domovino, njego najljubši U2 komad). No, in vse to je med koncertom pri meni privrelo na plan, tako da so mi med opernim delom (ko so domačini okoli mene peli naglas v njihovi materiščini) solze tekle, kot že dolgo ne.
Operni del se začne na 2:00, vrhunec pa pri 2:50.
Naslednji dan je bil Ferragosto, tak da sva se 10 ur vozila domov.
U2 - 6. 8. (Stadio Olimpico, Torino)
Po 8-dnevnem pohajkovanju po Pisi, Korziki in Nici in po kopanju pred Bonotovo vilo na Azurni obali, sva se dan pred začetkom nove evropske turneje odpravila v Torino. Ko sva spakira v hotelu, sva pičila 40 km iz mesta do vile, kjer sta med pripravami na prvi koncert v 2011 živela Bono (pevec od U2) in Edge. Tam je že pred ograjo bilo par 10 hardcore fanov s slikami, albumi, darili in podobnim sranjem. Ko si enkrat obkrožen s takimi ljudmi, vidiš, da so eni še bolj obsedeni kot ti, čeprav ti tudi z njimi sredi podeželja čakaš na enega modela. Jaz sem s sabo imel edino U2 karto. No, in že čez kake pol ure se je Bono pripeljal, ven je stopil njegov varnostnik in povedal, da se mu mudi, tako da ni prišel ven, avto pa je odpeljal. Škoda, kar nas je bilo sorazmerno malo, tako da bi vsak lahko dobil avtogram. Čez kakih 10 minut je mimo odvrvel še Edge.
Kasneje v Torinu sva čakala eno uro pred stadionom, nekdo od naju je potem jezno odkorakal. Tudi tam si imel modele, ko so kazali fotke, na katerih so bili člani, ali pa so imeli njihove podpise in setliste. Ko sem slišal, da so se začele vaje, je bilo jasno, da so člani šli noter pri drugem vhodu. Na poti na pir sva slišala, kako so vadili nova komada (balado North Star in James Bondovski Glastonbury).
Ponoči po generalki sem se še enkrat peljal pred stadion pogledat sceno. Tam je bilo kakih 500 ljudi (eni še od jutra), po dobri uri pa so ven prišli vsi člani in začeli deliti pice. folku se je mešalo, bend pa se je znašel. Namesto slikanja in dajanja avtogramov so razdelili pice, parkrat pomahali in šli, s tem pa so si naredili dober PR. Jaz sem posnel Bonota in Edgea med raznašanjem pic, fotke so pa bolj boge, ker se mi je v tisti gneči in adrenalinu spremenila funkcija na fotkiču.
Koncert je imel več vrhuncev (Until the End, Streets, trojček City-Vertigo-Crazy, Elevation, Walk Omn z novo "koreografijo" prostovoljcev, ...), med The Unforgettable Fire je Bono pel nad mano, glavni vrhunec celotnega tripa pa je bil Miss Sarajevo, sploh, ker sem vedel toliko podrobnosti o njem (U2 so bili prvi bend, ki je opozarjal na situacijo v Sarajevu, med koncerti '93 so v živo prenašali izjave iz mesta, še med vojno je bil komad posnet, po vojni so tam igrali septembra '97, ko je Bonotu zmanjkal glas in je folk namesto njega pel, kasneje pa je v živo s Pavarottijem deklamiral besedilo v njihovem jeziku - posnetek od 6:10, omenil je tudi, da je komad, napisan za mojo bivšo domovino, njego najljubši U2 komad). No, in vse to je med koncertom pri meni privrelo na plan, tako da so mi med opernim delom (ko so domačini okoli mene peli naglas v njihovi materiščini) solze tekle, kot že dolgo ne.
Operni del se začne na 2:00, vrhunec pa pri 2:50.
Ni komentarjev:
Objavite komentar