Achtung Babies

V petek je v Kompleksu na Ravnah igral italijanski U2 cover bend Achtung Babies. Koncert naj bi se začel ob 21.00 (glede na klubsko domačo stran) oz. 22.00 (tako je pisalo na karti), štartali pa so ob 23.15. Tudi če imaš s prijateljem veliko za nadoknaditi in je runda (pivo + velik špricer) 3,5 EUR, ni prijetno tako dolgo čakati na bend. Zgleda, da je na Koroškem (kot velikokje drugje pri nas) še zmeraj treba čakati, da se nabere folk (plac je bil na koncu napol poln, medtem ko je šank v predprostoru bil (verjetno) ves čas poln). Klub bi tudi lahko imel na zalogi neko normalno belo vino, ne pa da sem enkrat dobil špricer z nekim muškatom.

Bend je (kot original) prišel na oder ob Bowiejevi Space Oddity  in štartal z novo šus verzijo Even Better Than The Real Thing, ki so ga U2 po 10-ih letih to pomlad spet dali na setlisto v Južni Ameriki. Kot hardcore U2 fan (Keber je v šali omenil, da sem verjetno bil večkrat na U2, kot pa vsi ostali v klubu skupaj) pri U2 cover bendih najbolj gledam 2 stvari (Bonojev glas in zvok Edgeve kitare - ja, če poješ v U2 cover bendu, si pač v naših očeh Bono in ne neki Christian). Bono je presenetil, ker je z lahkoto pel tiste dele, pri katerih se pravi Bono šverca. Bil je sproščen, večrat je šel med folk, dajal roko in mikrofon fanom v publiki. Imel je tudi podobne gibe, kar pa niti ni tako pomembno niti jih ni težko naštudirati. Angleščina ni bila njegova vrlina, ker je imel vsak stavek, ki ga je izrekel, napisan na listu v angleščini, kar pa tudi ni bilo moteče.

Ko je Edge pri prvem komadu prijel za Rickebackerja (moja sanjska kitara), sem si mislil, da Edge pa že nima Rickenbackerja. No, po koncertu mi je povedal, da ga pri EBTTRT igra (verjetno bi kak profi kitarist pojamral, da bi moral imeti Model 330/12 namesto 340/12 ali kaj podobnega). Nasploh je med koncertom veliko menjaval svojih 5 kitar, njegov sound je štimal, dobro je pel back vokale, čez klaviature tudi nimam pripomb. Pa imel je brado in kapo (what else).

Larry je izgledal kot nečak Dolpha Lundgrena, Adam pa kot meter 90 visoki pogrebnik, skratka najbolj kul v bendu, kot se za basista spodobi. Ritem sekcija je lepo štimala.

 

Od 22 komadov na setlisti jih je polovica bila stalnica na (trenutni) 360 turneji, nekaj občasnih, najbolj pa sem užival ob raritetah (An Cat Dubh/Into The Heart, In God's Country, Bonjovijevski Kite) in med Bad, ko mi je pevec dal mikrofon, da sem zapel Ruby Tuesday snippet.

Posnel sem Pride in pa Zoo Station z introm Busha starejšega. Ko sem snemal Zoo Station, sem doživel nekaj surealnega: pevec mi je na koncu komada od blizu pel naravnost v objektiv, na koncu pa vzel fotoaparat in z njim snemal ostale člane benda (kot na Zoo TV turneji). Slučajno sem pred snemanjem nastavil na črno-belo tehniko, tako da je slika na trenutke zaradi slabe svetlobe zatemnjena, je pa Bonotov close-up boljše izpadel.

Pobi so me navdušili, sploh po 9-mesečni abstinenci. Tudi večina publike je bila zadovoljna, da je za tako dobro kopijo odštela le 3 evre. Bi me pa njihov Bono lahko vprašal, če lahko naloži moj (že obstoječi) posnetek na youtube. Italijani, pač.