27. feb. 2013

Ivanu in Žigi v slovo

Ker sta mi, kot tisočerim v moji domovini, prišla pod kožo, v zadnjem letu sem prvič v življenju (kar dvakrat) stavkal, od poročila KPK pa v dobrih sedmih tednih z "gladovno stavko" izgubil 20 kilogramov, si zaslužita še moje (upam, da dokončno) slovo.


Karkoli nas že čaka, slabše ne more biti. Gremo naprej, jutri bo zdaj!

25. feb. 2013

Urban #27

Ker se bliža nov Urbanov koncert, se spodobi, da na hitro opišem njegov zadnji koncert. Na veliko presenečenje lani po dolgih letih ni imel božičnega koncerta v Zagrebu (med leti 2008-2011 sem bil na njegovih šestih decembrskih koncertih), se je pa zato odločil, da 28. 12. 2012 pride v manjši klub Podroom v Čakovcu (ne srečo ne v Paladin).

Tokrat je Hrvat Tomi zatajil (bolezen ali nekaj takega), tako da je poleg naju z ženo šel šofer Kravžli. Karte je zopet na Hrvaškem nabavil bivši cimer, pa še špricer za po poti nam je dal. V klub smo prišli okoli 21.15, ko je bend že igral Kundero. Nič nam ni bilo jasno, ker ponavadi imajo kar konkretne zamude, in tudi tokrat se je izkazalo, da je šle šele za tonsko vajo. Prvič sem ubral taktiko prve vrste, in ko so nas po tonski spustili v glavni prostor, sem se postavil čisto pred oder, z ostalimi naredil bazo, vsake toliko časa pa je nekdo od nas šel za šank po pijačo ali pa na WC. Ker so začeli igrati točno ob enajstih, smo morali izkoristiti nizke cene ne prepolnega, a razprdanega kluba, v katerem se je, na srečo nekaterih kolegov iz Lendave, lahko kadilo. Vmes smo uganjevali, s katerim standardnim hitom iz 90-ih nam do DJ postregel.

Bend je z dvourno zamudo štartal točno ob enajstih s Kundero. Čisti šus v glavo kar na začetku. Nadaljevali so v istem tempu (Ruke, Moja), nato pa je (vsaj zame) sledila dokaj standardna setlista s še dvema novima komadoma in akustičnim uvodom Moje vode, pri katerem sem za trenutek igral (tamburin) z bendom, a sem zaradi strogega redarja, ki je začel hoditi proti meni, kar hitro prenehal. Na srečo je Kravžli lepo obeležil s svojim posnetkom (jaz nastopim pri 4:28), jaz pa sem posnel samo en komad (spredaj je bilo dokaj glasno, tako da sem posnel novo balado, ki je še nisem imel).

Pobi na odru so bili super razpoloženi, nama s Hedo se je ves čas mešalo, govorcev med publiko se ni slišalo, ker smo bili čisto spredaj, publika je na veliko sodelovala (native speakerji), po dobrih dveh urah pa smo v bisu za konec dobili še Žito in se počasi odpravili domov. Čista zmaga.

Spodaj sledi nekaj fotk. Prve tri so moje, ostale so uradne fotke kluba (avtor neznan). Zadnja krasi moje namizje.
 
 
 
 
 
 
 
 

22. feb. 2013

Oskarji 2013

Včeraj sem pogledal 36. film od 38 nominiranih, preostala dva (The Gatekeepers je nominiran za naj dokumentarec, Chasing Ice pa za naj pesem) še nista v kinu oz. na netu, tako da ju tako ne bom mogel videti v bližnji prihodnosti.
Letos je bila bera res dobra in z izjemo nekaj rednih muk (filmi, nominirani za posebne efekte in kostume) sem v večini primerov zelo užival.
Med tujejezičnimi sta mi najbolj izstopala Amout in Kon-Tiki, med naj filmi mi dva nista sedla: najbolj me je razočaral Lincoln, ki ima največ, 12 nominacij, Lis Miserables tudi izpade na trenutke patetično, ko pojejo med revolucijo in umiranjem. 
Risanke so kul, dokumentarci so zakon (sploh Searching for Sugar Man), za naj pesem je Adele letos brez konkurence, za soundtrack pa bi si Beasts of the Southern Wild zaslužil oskarja, pa ni dobil niti nominacije. Čudno mi je tudi, da je Argo eden glavnih favoritov za naj film, Affleck pa ni nominiran za režijo. Moonrise Kingdom je žal dobil samo eno nominacijo (izviren scenarij), kjer bo tudi spušil proti fantastičnemu Django Unchained.
Od glavnih igralcev igralk si ga po mojem mnenju vsi zaslužijo (mogoče Naomi še najmanj), bi ga pa najbolj privoščil Joaquinu Phoenixu in Jennifer Lawrence ali ta mali Hush Puppy.

Od kratkih filmov sem videl le tri risanke. Najbolj je izstopala Paperman, čeprav so Simpsonsi tudi fantastični.

Tak, zdaj pa izpolnit kategorije in počakat na ponedeljek zjutraj.