Njega bi bilo fajn imeti zraven na koncertih.
30. mar. 2011
27. mar. 2011
26. mar. 2011
Stožice prvič
Včeraj sem bil v Stožicah na tekmi Slovenija-Italija.
Organizacija:
pred stadionom ni bilo enega dixija, parkirišča še niso urejena, pri vhodu v navijaški sektor so se gužvali.
Navijači:
pred tekmo so se naši navijači stepli med sabo, med italijansko himno so žvižgali, Zdravljico so peli par sekund prehitro, parkrat so skandirali "vaffanculo".
Igra:
srednja žalost
Predvsem pa Stožicam manjka duša, ki jo ima Ljudski vrt. Upam, da bo čez pol leta z Estonci boljše (vse od zgoraj naštetega), in da si bojo naši pobi takrat zaslužili naše navijanje.
Organizacija:
pred stadionom ni bilo enega dixija, parkirišča še niso urejena, pri vhodu v navijaški sektor so se gužvali.
Navijači:
pred tekmo so se naši navijači stepli med sabo, med italijansko himno so žvižgali, Zdravljico so peli par sekund prehitro, parkrat so skandirali "vaffanculo".
Igra:
srednja žalost
Predvsem pa Stožicam manjka duša, ki jo ima Ljudski vrt. Upam, da bo čez pol leta z Estonci boljše (vse od zgoraj naštetega), in da si bojo naši pobi takrat zaslužili naše navijanje.
24. mar. 2011
20. mar. 2011
Top 20 koncertnih trenutkov v 2010: 15-11
15. Niet - 10. 4. (Kompleks, Ravne)
14. Metallica - 16. 5. (Hipodrom, Zagreb)
Niet sem začel poslušati v osnovni šoli, v srednji šoli pa smo z bendom igrali Depresijo. Prvič sem jih videl leta 2008 v Križankah, leto kasneje na Lentu, lani pa so na Koroškem predpremierno predstavljali novo plato.
Stari komadi so v klubski intimi super zveneli, najbolj me je pa navdušil odziv koroških najstnikov na nove še neznane komade. Na Dekle izza zamreženega okna so skakali in plesali, kot da je stara klasika Nietov. Podoben odziv sem doživel na Ravnah že na Dan D. Maloštevilni koncerti in alkohol naredijo svoje. Pa saj mi smo bili isti v njihovih letih.
14. Metallica - 16. 5. (Hipodrom, Zagreb)
Dober aktualen album, dež, blato in še več blata je dalo svoj pečat koncertu Metallice v Zagrebu. Pa dobra ekipa smo bili. Vrhunec pa šus uvodni komadi in ostale klasike ter ozvočenje (kapljice na posnetku pri 0.35).
Mr. Blue, Mr. Grey, Mr. Yellow, Mr. Green
13. Skunk Anansie - 27. 5. (Gospodarsko razstavišče, Ljubljana)
Super predskupini (Urban & 4 in Dan D), grozen plac, obupen zvok, dragi kuponi za pijačo, ki jim jih je na koncu še zmanjkalo, velika zamuda (sredi tedna). Zanimivo je bilo videti, kolkio punc se je držalo za roke. Vrhunec, ko je Skin med Weak šla med folk in stala na nas. Z eno roko sem jo držal, z drugo snemal.
12. U2 - 30. 8. (Ernst Happel Stadion, Dunaj)
Vsaka U2 odprava je posebno doživetje. Tudi tokrat je bila akcija. Karto sem dobil 10 dni prej (hvala, Matej), vremenska napoved je bila slaba (ko smo krenili na pot, je pri nas deževalo). Pred koncertom si nisem mislil, da bom kdaj pil pivo v pivovarni v centru Dunaja.
Spoznal sem nekaj novih U2 fanov, tam pa je bila še naša sekta. Zanimiva predskupina, spet v Inner Circlu, bend se je spet sprehajal nad nami, vreme je zdržalo, dobil setlisto (četrtič zapored).
11. The National - 17. 8. (Kasematten, Gradec)
The National sem odkril šele nekaj mesecev pred koncertom in se zaljubil v zadnji album High Violet. Na koncertu polovico pesmi nisem poznal, a imel vseeno kurjo kožo ves koncert. Po koncertu sem že vedel, da bom definitivno šel še na njihov koncert v Zagreb. Govoril sem, da je sreča, da Arcade Fire niso bili na koncertu, ker bi nehali igrati. Znova so presenetili domačini s svojo poštenostjo - pri enem šanku si naročil in dobil pijačo, pri drugem pa si jo moral potem plačati, nihče pa ni preverjal, če si zase in svojih 5 kolegov kupil vsega skupaj le 1 pivo. Pa fotkič sem moral zunaj pustiti, ko sem pa drugič šel v dvorano, pa sem ga pač vnovič dal v rugzak, ki mi ga več niso pregledali. Vrhunec pa Mr. November in Mattov standarden sprehod med publiko.
Prvič ali Ko raja raja
Medtem ko so drugi v osnovni šoli zbirali značke, znamke in ostale prčkarije, sva midva z bratom zbirala avdio kasete. Na eni od najinih stotero kaset je pisalo South Rock (že takrat se je dalo slutiti, na katero akademsko pot se bom podal, pa še izraz jugo rock se pri meni nikoli ni prijel). Na njej je bila tudi pesem Riblje Čorbe Nemoj, da ideš mojom ulicom. Kasneje sem spoznal in se navdušil še nad albuma Buvlja pijača in U ime naroda.
Ko sem v prvem letniku srednje šole izvedel, da bojo igrali na mariborskem Štuku, je brat starša prepričal, da sta me med tednom spustila na koncert, mama je za naslednji dan napisala opravičilo, jaz pa sem z busom iz Koroške krenil v MB. V študentu (v sedemki) smo izvedeli, da koncert odpade, ker bend ni dobil vize.
"Kaj bomo zdaj?"
"Ja, nič, napili se ga bomo."
Fraza, ki je kasneje v študentu postala rutinsko samoumevna, me je takrat kar šokirala, saj do takrat še nikoli nisem bil pijan. Sledile so ankdote, ob katerih smo si brisali oči, vmes so mi natakali bambus. Po solidni dozi smo šli na drink na Štuka (takrat so bile stopnice na zgornji štuk še znotraj), v Satchmo (šank je bil, kjer je zdaj vhod v backstage) in k Vrbi na burger (vse 3 lokacije so kasneje zelo zaznamovale moja študentska leta). Zame se je noč končala pozno na WC-ju, kjer sem mislil, da bom umrl, in si prisegel, da nikoli več ne bom pil alkohola.
Ko so minevala leta, so se nabirali tudi koncerti, moj glasbeni okus se je spreminjal, sčasoma pa sem pozabil na kasete in Ribljo Čorbo, čeprav mi je globoko v podzavesti manjkal ta koncert. Bilo je več priložnosti, da bi jih videl v živo, a sem jih iz teh in onih razlogov spustil ... do včeraj.
Vedel sem, kakšen folk me čaka:
- povprečno grejo dvakrat na leto na koncert (to se je izkazalo, ko mi je en model že med čakanjem pred garderobo razložil svojo celo Riblja Čorba zgodovino, pa še počutil sem se, kot da sem v tujem mestu, ker ni bilo skoraj nič znanih fac),
- jaz sem bil verjetno najmlajši Nesrb na koncertu (če odštejemo kolega Štopla in Kosovi ta mali),
- 95% folka je prišlo na karaoke, kar se je tudi slišalo med pesmimi.
Kar se koncerta tiče, je bilo dvorana skoraj nabito, se je pa spredaj (kot ponavadi) našlo več prostora Ozvočenje je bilo za odtenek malo preglasno, Bora je med pesmimi duhovičil s svojimi rimami, polovico pesmi nisem poznal, druga polovica pa je bila lepa nostalgija. Škoda le, da niso igrali Dobro jutro. Saj ga niso, ne?
"Kaj bomo zdaj?"
"Ja, nič, napili se ga bomo."
Fraza, ki je kasneje v študentu postala rutinsko samoumevna, me je takrat kar šokirala, saj do takrat še nikoli nisem bil pijan. Sledile so ankdote, ob katerih smo si brisali oči, vmes so mi natakali bambus. Po solidni dozi smo šli na drink na Štuka (takrat so bile stopnice na zgornji štuk še znotraj), v Satchmo (šank je bil, kjer je zdaj vhod v backstage) in k Vrbi na burger (vse 3 lokacije so kasneje zelo zaznamovale moja študentska leta). Zame se je noč končala pozno na WC-ju, kjer sem mislil, da bom umrl, in si prisegel, da nikoli več ne bom pil alkohola.
Ko so minevala leta, so se nabirali tudi koncerti, moj glasbeni okus se je spreminjal, sčasoma pa sem pozabil na kasete in Ribljo Čorbo, čeprav mi je globoko v podzavesti manjkal ta koncert. Bilo je več priložnosti, da bi jih videl v živo, a sem jih iz teh in onih razlogov spustil ... do včeraj.
Vedel sem, kakšen folk me čaka:
- povprečno grejo dvakrat na leto na koncert (to se je izkazalo, ko mi je en model že med čakanjem pred garderobo razložil svojo celo Riblja Čorba zgodovino, pa še počutil sem se, kot da sem v tujem mestu, ker ni bilo skoraj nič znanih fac),
- jaz sem bil verjetno najmlajši Nesrb na koncertu (če odštejemo kolega Štopla in Kosovi ta mali),
- 95% folka je prišlo na karaoke, kar se je tudi slišalo med pesmimi.
Kar se koncerta tiče, je bilo dvorana skoraj nabito, se je pa spredaj (kot ponavadi) našlo več prostora Ozvočenje je bilo za odtenek malo preglasno, Bora je med pesmimi duhovičil s svojimi rimami, polovico pesmi nisem poznal, druga polovica pa je bila lepa nostalgija. Škoda le, da niso igrali Dobro jutro. Saj ga niso, ne?
18. mar. 2011
15. mar. 2011
14. mar. 2011
Sve što vidim je prvi put
Predvčerajšnjim sem bil prvič na Repetitor in prvič v celjskem Kinu Metropol. Je mali intimen plac v starem mestnem jedru (Stanetova 15 - na domači strani je napačen naslov), ki ga praktično sploh ne poznam. Kelnerji so bili na nivoju, folk bolj tak tak ... Kdo bi si mislil, da je lahko kak Celjan sumljiv?
Velik minus je bil, da smo bili tam že ob 21.00, ko je bil koncert napovedan, bend pa je začel igrati po polnoči, ker sta bili prej še 2 predskupini, njuni imeni sem šele danes izvedel od organizatorja. Na srečo sta obe bili kul, tak da se kljub ključem od avta v žepu nisem bunil.
Prvi so bili naši mladi pubeci Arhibald Arhibaldovich, ki so igrali speven indie z občasnimi dodatnimi bobnarskimi vložki. Ozvočenje je bilo preglasno, nekateri komadi pa so bili sestavljeni iz več delov in so se malo vlekli. Izpostavil bi predvsem Harry Potter look-a-like bobnarja.
Drugi so bili alter punk rockerji Shoot me, Wendy iz Zagreba. Na trenutke so me spominjali na NOFX/Bad Religion, njihovi blontni pevki pa sta obvladali dvoglasno petje. Za konec so nam postregli še s posrečeno hitro verzijo Damaged Goods, tak da sem imel po koncertu nasmešek na obrazu.
Velik minus je bil, da smo bili tam že ob 21.00, ko je bil koncert napovedan, bend pa je začel igrati po polnoči, ker sta bili prej še 2 predskupini, njuni imeni sem šele danes izvedel od organizatorja. Na srečo sta obe bili kul, tak da se kljub ključem od avta v žepu nisem bunil.
Prvi so bili naši mladi pubeci Arhibald Arhibaldovich, ki so igrali speven indie z občasnimi dodatnimi bobnarskimi vložki. Ozvočenje je bilo preglasno, nekateri komadi pa so bili sestavljeni iz več delov in so se malo vlekli. Izpostavil bi predvsem Harry Potter look-a-like bobnarja.
Drugi so bili alter punk rockerji Shoot me, Wendy iz Zagreba. Na trenutke so me spominjali na NOFX/Bad Religion, njihovi blontni pevki pa sta obvladali dvoglasno petje. Za konec so nam postregli še s posrečeno hitro verzijo Damaged Goods, tak da sem imel po koncertu nasmešek na obrazu.
Potem so na oder stopili beograjski trio Repetitor in mi je bilo takoj jasno, zakaj niso predskupina. Lahko bi rekel, da imajo ne-jebem-žive-sile attitude. Pevec/kitarist izgleda kot pravi đanki (Mirko je rekel, da ni varjante, da ni), basistka je mala pupa, od katere je bas za polovico večji, bobnarka pa je zmes Blanke Vlašič in Davea Grohla. Tisto uro so brezkompromisno sekali ko svina, pevcu se je od švica vijolična majica spremenila v modro, glasno je bilo za popizdit (pred mano sa se eni 2 nekaj probali meniti, pa še sami sebe nista slišali). Če bi njihova glasba bila odraz njihovega mesta, potem bi Beograd bil sivo industrijsko mesto preganjavice. Bo treba preveriti, če je res.
13. mar. 2011
Top 20 koncertnih trenutkov v 2010: 20-16
Koncerti niso posebno doživetje samo zaradi glasbe, ampak tudi zaradi stvari, ki se zgodijo pred, med ali po koncertu. Sestavil sem seznam mojih 20 najljubših koncertnih doživetij lanskega leta, ni pa nujno, da so to tudi bili najboljši koncerti leta.
Danes jih bom opisal 5, ostali še sledijo.
20. Same Babe - 7. 12. (Kibla, Maribor)
Same Babe je bend, ki je na začetku delovanja igral uglasbljeno Menartovo poezijo, kasneje pa so uglasbili še tuje avtorje in avtorska besedila. Eden od pevcev je bivši pevec Holderjev Miha Nemanič, ki smo mu v študentu pravili The Voice, ker je s svojim petjem preglasil vse ostale.
Ves koncert sam po sebi ni bil velik presežek, sem pa dobil kurjo kožo med bisom, ko so igrali pesem Ljubica moja. Harmonikaš je držal samo en ton in se sprehajal med maloštevilno publiko, Miha je pel, drug pevec pa je pel izza odra, od koder se je slišal njegov odmev. Anyway, you had to be there ... jaz sem bil, sam. Baje bo Moja ljubica na letošnji plati.
19. Kings Of Leon - 4. 12. (Stadthalle, Dunaj)
Ta koncert je bil sam po sebi dogodivščina. Karte za razprodan koncert smo dobili par dni prej preko ebaya, ekipa (jaz, Heda, Tomi, Sveno, Krevh in njegova Petra) in pot (6 v avtu) je bila odlična, tudi štorija o razbiti sprednji šipi na Gajovem tovornjaku. Na koncertu smo bili v nabitem wave breakerju okoli tipičnih Avstrijcev, vrhunci pa On Call, Knocked up, Use Somebody, The Bucket, Use Somebody, Molly's Chamber, ... pa za nekoga še Romunka v hostlu do 7-ih zjutraj. Pa nazaj grede smo zaradi pokvarjene klime od znotraj čistili šipe. Škoda pa, da jih nisem uspel videti 2 turneji nazaj.
18. Shibusashirazu Orchestra - 7. 7. 2010 (Glavni Oder, Festival Lent, Maribor)
Sredi nogometne vročice je k nam prišel japonski Shibususahirazu Orchestra, ki je med drugim igral tudi na Glastonburyju. Komadi so bili dolgi po 20 minut, stil pa pop-rock-etno-funk, tako da je kar nekaj gledalcev zapustilo trubino (verjetno so pričakovali folkloro). Ko so v drugi polovici koncerta začeli igrati nežno japonsko balado, se je v zraku kar naenkrat pojavil 20 metrski zmaj in začel krožiti nad nami. Čaroben trenutek, ki sem ga zopet doživljal sam, nažalost srečo brez takrat pokvarjenega fotoaparata.
17. Marko Brecelj znova na Začaranem gradu - 10. 11. (Amfiteater II. gimnazije Maribor)
Že ko smo hodili v dvorano, nam je bivši Buldožer dal vedeti, da bo ta večer nekaj posebnega. Začelo se je tako, da nas je povabil, naj si pridemo na oder po vino (ki smo ga lahko ves koncert lahko pili). Med koncertom je komuniciral s publiko, nam prikazal 2 filma (eden je bil Vatentat) in pripovedoval anekdote. Po več kot treh urah je kljub do takrat popiti spodobni količini vina v bisu enkratno izvedel spodnji komad, vrhunec večera. Ko pride Marko naslednjič v vaše kraje, pa brž na koncert, ker je svojevrstno doživetje.
16. Leonard Cohen - 25. 7. (Arena, Zagreb)
Cohen je ena od tistih legend, ki mi je (kot marsikomu) spremenila življenje, zato sem se koncerta res veselil. Potem se je noč pred koncertom Heda spomnila, da ji je osebna potekla, potni list pa je imela na ruski ambasadi, tako da sem naslednji dan s familijo Krejan brez nje romal na koncert. Pred Areno je bilo veliko preprodajalcev, tako da je bilo jeba karto prodati. Čez čas sem ugotovil, da bo lažje prodati obe karti, ker so imeli samo sedišča, kar sem tudi naredil, potem pa slučajno naletel na kolega, ki je poznal nekoga z viška karto. Lenny je večkrat simpatično poskakoval na oder, s svojim brezhibnim stilom in baritonom pa je dokazal, da še vedno zna nastopati in šarmirati. Koncert je bil mogoče za odtenek predolg in pretih, pa pogrešal sem Chelsea Hotel, ki je sicer bil napisan na setlisti. Vrhunec pa seveda So long, Marianne, pesem, ki mi je zaznamovala srednjo šolo.
Danes jih bom opisal 5, ostali še sledijo.
20. Same Babe - 7. 12. (Kibla, Maribor)
Same Babe je bend, ki je na začetku delovanja igral uglasbljeno Menartovo poezijo, kasneje pa so uglasbili še tuje avtorje in avtorska besedila. Eden od pevcev je bivši pevec Holderjev Miha Nemanič, ki smo mu v študentu pravili The Voice, ker je s svojim petjem preglasil vse ostale.
Ves koncert sam po sebi ni bil velik presežek, sem pa dobil kurjo kožo med bisom, ko so igrali pesem Ljubica moja. Harmonikaš je držal samo en ton in se sprehajal med maloštevilno publiko, Miha je pel, drug pevec pa je pel izza odra, od koder se je slišal njegov odmev. Anyway, you had to be there ... jaz sem bil, sam. Baje bo Moja ljubica na letošnji plati.
19. Kings Of Leon - 4. 12. (Stadthalle, Dunaj)
Ta koncert je bil sam po sebi dogodivščina. Karte za razprodan koncert smo dobili par dni prej preko ebaya, ekipa (jaz, Heda, Tomi, Sveno, Krevh in njegova Petra) in pot (6 v avtu) je bila odlična, tudi štorija o razbiti sprednji šipi na Gajovem tovornjaku. Na koncertu smo bili v nabitem wave breakerju okoli tipičnih Avstrijcev, vrhunci pa On Call, Knocked up, Use Somebody, The Bucket, Use Somebody, Molly's Chamber, ... pa za nekoga še Romunka v hostlu do 7-ih zjutraj. Pa nazaj grede smo zaradi pokvarjene klime od znotraj čistili šipe. Škoda pa, da jih nisem uspel videti 2 turneji nazaj.
18. Shibusashirazu Orchestra - 7. 7. 2010 (Glavni Oder, Festival Lent, Maribor)
Sredi nogometne vročice je k nam prišel japonski Shibususahirazu Orchestra, ki je med drugim igral tudi na Glastonburyju. Komadi so bili dolgi po 20 minut, stil pa pop-rock-etno-funk, tako da je kar nekaj gledalcev zapustilo trubino (verjetno so pričakovali folkloro). Ko so v drugi polovici koncerta začeli igrati nežno japonsko balado, se je v zraku kar naenkrat pojavil 20 metrski zmaj in začel krožiti nad nami. Čaroben trenutek, ki sem ga zopet doživljal sam, na
17. Marko Brecelj znova na Začaranem gradu - 10. 11. (Amfiteater II. gimnazije Maribor)
Že ko smo hodili v dvorano, nam je bivši Buldožer dal vedeti, da bo ta večer nekaj posebnega. Začelo se je tako, da nas je povabil, naj si pridemo na oder po vino (ki smo ga lahko ves koncert lahko pili). Med koncertom je komuniciral s publiko, nam prikazal 2 filma (eden je bil Vatentat) in pripovedoval anekdote. Po več kot treh urah je kljub do takrat popiti spodobni količini vina v bisu enkratno izvedel spodnji komad, vrhunec večera. Ko pride Marko naslednjič v vaše kraje, pa brž na koncert, ker je svojevrstno doživetje.
16. Leonard Cohen - 25. 7. (Arena, Zagreb)
Cohen je ena od tistih legend, ki mi je (kot marsikomu) spremenila življenje, zato sem se koncerta res veselil. Potem se je noč pred koncertom Heda spomnila, da ji je osebna potekla, potni list pa je imela na ruski ambasadi, tako da sem naslednji dan s familijo Krejan brez nje romal na koncert. Pred Areno je bilo veliko preprodajalcev, tako da je bilo jeba karto prodati. Čez čas sem ugotovil, da bo lažje prodati obe karti, ker so imeli samo sedišča, kar sem tudi naredil, potem pa slučajno naletel na kolega, ki je poznal nekoga z viška karto. Lenny je večkrat simpatično poskakoval na oder, s svojim brezhibnim stilom in baritonom pa je dokazal, da še vedno zna nastopati in šarmirati. Koncert je bil mogoče za odtenek predolg in pretih, pa pogrešal sem Chelsea Hotel, ki je sicer bil napisan na setlisti. Vrhunec pa seveda So long, Marianne, pesem, ki mi je zaznamovala srednjo šolo.
12. mar. 2011
PJ Harvey "Let England Shake"
PJ Harvey je prejšnji mesec (za moje pojme) izdala enega od albumov leta, čeprav ni tako rokerski kot njeni starejši albumi. Posnela ga je lani v eni angleški cerkvi v roku 5 tednov s svojo ekipo (John Parish, Mick Harvey, Flood, Jean-Marc Butty), pisala pa ga je 2 leti in pol.
Na albumu je 12 (proti)vojnih pesmi, zanimivo pa je, da čisto vse tudi izvaja na koncertih. Za vsak komad bo fotograf Seamus Murphy naredil video iz posnetkov, ki jih je naredil na 8.000 km dolgem road tripu po Angliji in na terenu v Afganistanu, Iraku in Bližnjem vzhodu.
Karta za koncert je že kupljena (je že skrajni čas, da jo končno vidim v živo). Njenega menedžerja sem že parkrat.
Na albumu je 12 (proti)vojnih pesmi, zanimivo pa je, da čisto vse tudi izvaja na koncertih. Za vsak komad bo fotograf Seamus Murphy naredil video iz posnetkov, ki jih je naredil na 8.000 km dolgem road tripu po Angliji in na terenu v Afganistanu, Iraku in Bližnjem vzhodu.
Karta za koncert je že kupljena (je že skrajni čas, da jo končno vidim v živo). Njenega menedžerja sem že parkrat.
8. mar. 2011
6. mar. 2011
2.000.000
Pred par dnevi so moji youtube posnetki presegli 2 milijona ogledov. Ta mesec bo tudi 4 leta, odkar sem naložil prvi video, z leti pa se jih je nabralo čez 600.
Kar se snemanja koncertov tiče, sem ugotovil:
- da je avdio pomembnejši od videa, zato je včasih boljše iti malo bolj nazaj, kot pa snemati v prvi vrsti
- da se dokaj velik fotoaparat da vedno prešvercati mimo redarjev (rugzak pomaga)
- da ti ga redarji ne bojo trajno zaplenili
- da je na povprečnem koncertu veliko amaterskih snemalcev, na koncu pa malo kvalitetnih posnetkov pristane na YT
- da bo velika večina posnela prvi komad (za vsak slučaj, če bo edini)
- da smo snemalci včasih moteči, zato je prav, da ne posnamemo cel koncert in ne stojimo statično zraven folka, ki bi rad užival
- da ti snemanje koncerta zmanjša filing na koncertu, zato je pametno posneti kak XY komad ali pa balado (jaz se skušam omejiti na maksimalno 2 posnetka na koncert, po možnosti 1 star in 1 nov komad, če ga imam slučajno malo preveč pod kapo, se zna ta številka povečati)
- da nima smisla pretiravati s snemanjem, ker neprofesionalni fotkič/kamera ali celo mobitel ne bo nikoli naredil takšnega posnetka kot profi kamera
- da ti je za dober posnetek lahko hvaležnih veliko ljudi, tudi nastopajočih
- da bo tvoj posnetek včasih kdo uporabil, včasih pa tudi brez dovoljenja ukradel (npr. Mobitel ali 24ur.com)
- da nastopajoči niso vedno veseli posnetkov (Lani sem posnel eno punco, ki je pela na jam sessionu, potem me je pa prosila, naj posnetek umaknem, ker baje ni bila najbolj pri glasu. Čez par mesecev je bila druga na Slovenija ima talent, prejšnji teden pa je zmagala na Emi.)
Spodaj pa še ena šestdesetina internih:
When Tom Cruise Cries - objavljen na uradni myspace strani benda.
Naš Damir na božičnem koncertu.
Josipa - tipičen govor in izvedba dive.
The Flaming Lips - surealen intro, katerega posledice še zdaj čistijo.
Ena od mojih U2 kompilacij, spomin na nepozabne užitke.
Tekma - moj najbolj komentiran in zaenkrat najbolj gledan video.
Moj prvi avtorski Urbanov posnetek - unplugged v Celju.
Viva La Vida - naslov pove vse, sploh od 4:05 dalje, še posebej za Slovenceljne.
Lep dan za Smrt - res je bil. Cele Križanke so ves koncert pele zraven, in to slovenske pesmi.
Dekel moje ali kako se je rodil Beno Pirnat Moment. Več pa tu.
Kar se snemanja koncertov tiče, sem ugotovil:
- da je avdio pomembnejši od videa, zato je včasih boljše iti malo bolj nazaj, kot pa snemati v prvi vrsti
- da se dokaj velik fotoaparat da vedno prešvercati mimo redarjev (rugzak pomaga)
- da ti ga redarji ne bojo trajno zaplenili
- da je na povprečnem koncertu veliko amaterskih snemalcev, na koncu pa malo kvalitetnih posnetkov pristane na YT
- da bo velika večina posnela prvi komad (za vsak slučaj, če bo edini)
- da smo snemalci včasih moteči, zato je prav, da ne posnamemo cel koncert in ne stojimo statično zraven folka, ki bi rad užival
- da ti snemanje koncerta zmanjša filing na koncertu, zato je pametno posneti kak XY komad ali pa balado (jaz se skušam omejiti na maksimalno 2 posnetka na koncert, po možnosti 1 star in 1 nov komad, če ga imam slučajno malo preveč pod kapo, se zna ta številka povečati)
- da nima smisla pretiravati s snemanjem, ker neprofesionalni fotkič/kamera ali celo mobitel ne bo nikoli naredil takšnega posnetka kot profi kamera
- da ti je za dober posnetek lahko hvaležnih veliko ljudi, tudi nastopajočih
- da bo tvoj posnetek včasih kdo uporabil, včasih pa tudi brez dovoljenja ukradel (npr. Mobitel ali 24ur.com)
- da nastopajoči niso vedno veseli posnetkov (Lani sem posnel eno punco, ki je pela na jam sessionu, potem me je pa prosila, naj posnetek umaknem, ker baje ni bila najbolj pri glasu. Čez par mesecev je bila druga na Slovenija ima talent, prejšnji teden pa je zmagala na Emi.)
Spodaj pa še ena šestdesetina internih:
When Tom Cruise Cries - objavljen na uradni myspace strani benda.
Naš Damir na božičnem koncertu.
Josipa - tipičen govor in izvedba dive.
The Flaming Lips - surealen intro, katerega posledice še zdaj čistijo.
Ena od mojih U2 kompilacij, spomin na nepozabne užitke.
Tekma - moj najbolj komentiran in zaenkrat najbolj gledan video.
Moj prvi avtorski Urbanov posnetek - unplugged v Celju.
Viva La Vida - naslov pove vse, sploh od 4:05 dalje, še posebej za Slovenceljne.
Lep dan za Smrt - res je bil. Cele Križanke so ves koncert pele zraven, in to slovenske pesmi.
Dekel moje ali kako se je rodil Beno Pirnat Moment. Več pa tu.
3. mar. 2011
Sziget Festival 2011
Lani sem bil 10. zapored na Sziget festivalu v Budimpešti. Glede na prve potrjene letošnje bende, bom letos tam že enajstič.
Zaenkrat se nam obeta Interpol, The National, Pulp, Skunk Anansie, Motörhead, The Chemical Brothers, Judas Priest, Gotan Project, Hurts, Söhne Mannheins, Goran Bregović Wedding And Funeral Orchestra, Gogol Bordello, Flogging Molly, ...
Modela pri 1:47 smo hoteli na štop pobrat, pa nismo imeli več placa.
Zaenkrat se nam obeta Interpol, The National, Pulp, Skunk Anansie, Motörhead, The Chemical Brothers, Judas Priest, Gotan Project, Hurts, Söhne Mannheins, Goran Bregović Wedding And Funeral Orchestra, Gogol Bordello, Flogging Molly, ...
Modela pri 1:47 smo hoteli na štop pobrat, pa nismo imeli več placa.
A hočeš cirkus?
Včeraj so imeli v Pekarni koncert Zircus (danes so v Šiški). Pobi imajo dodelan nastop z zanimivimi videoprojekcijami, na trentuke spominjajo na (umirjene) Pendulum.
Pa še moje gore listi so (me zanima, kako bi Nizozemci to frazo prevedli).
Pa še moje gore listi so (me zanima, kako bi Nizozemci to frazo prevedli).
Za njimi sta nastopila še A.M.T. Za razliko od Zircus sta pred vsakim komadom samo stisnila na en gumb, vseeno pa ni bilo ravno švoh.
Naročite se na:
Objave (Atom)