14. mar. 2011

Sve što vidim je prvi put

Predvčerajšnjim sem bil prvič na Repetitor in prvič v celjskem Kinu Metropol. Je mali intimen plac v starem mestnem jedru (Stanetova 15 - na domači strani je napačen naslov), ki ga praktično sploh ne poznam. Kelnerji so bili na nivoju, folk bolj tak tak ... Kdo bi si mislil, da je lahko kak Celjan sumljiv?
Velik minus je bil, da smo bili tam že ob 21.00, ko je bil koncert napovedan, bend pa je začel igrati po polnoči, ker sta bili prej še 2 predskupini, njuni imeni sem šele danes izvedel od organizatorja. Na srečo sta obe bili kul, tak da se kljub ključem od avta v žepu nisem bunil.

Prvi so bili naši mladi pubeci Arhibald Arhibaldovich, ki so igrali speven indie z občasnimi dodatnimi bobnarskimi vložki. Ozvočenje je bilo preglasno, nekateri komadi pa so bili sestavljeni iz več delov in so se malo vlekli. Izpostavil bi predvsem Harry Potter look-a-like bobnarja.



Drugi so bili alter punk rockerji Shoot me, Wendy iz Zagreba. Na trenutke so me spominjali na NOFX/Bad Religion, njihovi blontni pevki pa sta obvladali dvoglasno petje. Za konec so nam postregli še s posrečeno hitro verzijo Damaged Goods, tak da sem imel po koncertu nasmešek na obrazu.



Potem so na oder stopili beograjski trio Repetitor in mi je bilo takoj jasno, zakaj niso predskupina. Lahko bi rekel, da imajo ne-jebem-žive-sile attitude. Pevec/kitarist izgleda kot pravi đanki (Mirko je rekel, da ni varjante, da ni), basistka je mala pupa, od katere je bas za polovico večji, bobnarka pa je zmes Blanke Vlašič in Davea Grohla. Tisto uro so brezkompromisno sekali ko svina, pevcu se je od švica vijolična majica spremenila v modro, glasno je bilo za popizdit (pred mano sa se eni 2 nekaj probali meniti, pa še sami sebe nista slišali). Če bi njihova glasba bila odraz njihovega mesta, potem bi Beograd bil sivo industrijsko mesto preganjavice. Bo treba preveriti, če je res.



Ni komentarjev:

Objavite komentar