23. apr. 2011

19. apr. 2011

Ko se pickup truck vozi skozi ameriško puščavo

Včeraj je Marš v Pekarni organiziral 4 stoner rock bende založbe Tee Pee Records.


Že po prvih Mirror Queen, ki so začeli že ob 20.30 (pohvala organizatorju za hiter začetek koncerta in napisan časovni razpored), mi je cvililo v ušesih. Zveneli so, kot da bi QOTSA preigravali Motörheade. Imeli so močne kitarske riffe in super bobnarja. Nič posebnega ni bil le pevec, ki tudi po imidžu včeraj edini ni spadal na oder - z Mirkom sva mu (malo pretirano) pravila Jon Bon Jovi.

Drugi so bili Quest For Fire. Eni komadi so mi zaradi vokala zveneli kot naspidirani Radiohead, čeprav pevec v komadu, ki sem ga posnel, zveni, kot da bi Kurt oponašal Liama. Njihov bobnar je imel smešno pasiven način igranje (ko si ga poslušal, je bilo kul, če si se pa osredotočil samo na kretnje, pa je izgledal, kot da bobna balade. Med začetkom prvega komada sem bil že mnenja, da je mogoče zaostal.) Najbolj kul v bendu pa mi je, kljub basistu in njegovi bradi, bil bluzovski kitarist.

Tretji so bili Naam (najdi jih na youtube, če jih moreš), zame najbolj karakterni. Bobnar je prej bobnal pri Muppet Showu, basist, ki je v mikrofon večinoma tulil, jih verjetno oskrbuje z njegovim domačim šnopsom, ne vem pa, kam na tourbusu dajo njegovega Harleya, pevca pa tudi ne bi na štop pobral. Pesmi bi lahko bile podlaga za Coppolin Apocalypse Now, če bi se dogajal v 21. stoletju in v arizonski puščavi. Zanimivo, glede na to, da so iz New Yorka.


Četrti, zadnji in glavni bend, so bili The Atomic Bitchwax. Instrumentalno najbolj dodelani so ga šopali 100 na uro. Komadi so bili sestavljeni iz več delov, na koncu so še združili po par komadov, tak da je po 4-urnem stanju na nogah bilo že kar naporno za velikokoga izmed nas 30.



V glavnem, člani vseh bendov igrajo glasno glasbo, med komadi imajo zanimive interne debate, pijejo pa pivo. Njihove pesmi imajo enako atmosfero kot vožnja s pickup truckom skozi ameriško puščavo ... in veš, da se ne bo dobro končalo.

14. apr. 2011

9

Presežek presežkov

Kdor je včeraj doma gledal Ligo prvakov, je zamudil edinstven spektakel. Roger Waters, idejni vodja Pink Floydov in eden največjih glasbenih genijev našega časa, je navdušil razporodano dvorano, v kateri je verjetno bilo več Slovencev, kot pa bi jih bilo v Stožicah. To se je poznalo tudi za šankom. Publika je bila mešana: od otrok do plešastih in sivih.
Prvi in edini šok (po uspešnem adrenalinu na vhodnih vratih zaradi fotkiča) je bil, ko sta Heda in Monika prišli do svojih sedežev v prvi vrsti tribune. Če so sedeži dobesedno 20 centi nad parterjem, je nemogoče karkoli videti sede. Posledično sta po balkansko prišli "dol" k meni. Za vse, ki boste kdaj šli v Areno na tribuno, pa nižje od 5. vrste ne kupujte kart.
5 minut pred koncertom sem za šankom srečal še Pišorna in Sakija, potem smo bili kompletni.

Če človek vidi zvočnike v zadnji vrsti parterja, obrnjene proti odru, lahko sluti, da ga čaka presenečenje. Ko je med prvim komadom poleg močnega lightshowa še strmoglavilo letalo in smo zaradi kvadrofonije dejansko slišali smer letenja letala, sem se lahko samo na glas režal. Sledili so legendarni komadi (In the flesh, Another brick in the wall part II, Mother, Hey you, Comfortably Numb, Run like hell, ...) , ki jih poznam že iz osnovne šole (jaz sem imel album na kaseti, Pižorn pa še na LP-ju), gradnja zidu, (aktualne) politične in filmske projekcije na zidakih, ki so se osvetlili, takoj ko so bili postavljeni na zid, slavni profesor iz filma in videospota, velik aplavz publike med Mother (po verzu Mother, should I trust the government sta se na zidu zapisala grafita No fucking way oz. Nema jebene šanse. Lahko si zamislite odziv publike po mesečnih demonstracijah v Zagrebu.), 10-metrska leteča svinja nad nami, Comfortably Numb solaža na vrhu zida, politično zborovanje, sojenje in na koncu podrtje zidu. Popolno kot iz učbenika.


Ko so zid gradili...
... in ko je zid že bil dokončan.

Zame najbolj čustven trenutek pa Vera, ko je ob eni najlepših glasbenih podlag kazalo reakcije ameriških otrok na šolah, ko so se jim očetje vojaki vrnili iz vojne. Izredno vesel, da ga nisem snemal, ker bi trenutek od 0:45 zgubil svoj naboj.



Drugače sem se pa cel koncert moral zelo brzdati, da nisem preveč snemal in fotkal. Sreča, da sem imel polne roke. Skratka, po originalnih Pink Floydih sem izkusil še Watersa. Vse ostalo pa so just bricks in the wall.














12. apr. 2011

Tremolo

Pred časom je prišel ven Vatrin komad, kjer gostuje Urban. Zdaj so izdali še video. Če gre kaj v uho, potem gre tudi to.

10. apr. 2011

40 dni brez alkohola

Bi še kdo z mano šel v akcijo 40 dni brez alkohola?

Jaz prispevam 5 dni, tako da jih rabimo še 35.

Urban #21

Ko se je Urban pred kratkim odločil, da bo imel klubsko turnejo, s(m)o bili fani navdušeni. Problem pa nastopi, če klub ni primeren za Urbana. Ko se eni fani popljuvali atmosfero in zvok na koncertu iz Osijeka pred tednom dni, sem pričakoval, da zna biti podobno tudi v ostalih (hrvaških) klubih.
Včeraj sva šla na koncert v Caffe Baru Paladin v Čakovcu, vmes pa  v Lendavi pobasala še Damirja in Mitona. Nova osebna me je spravila čez mejo, čeprav sem vseeno moral pokazati prtljažnik. Plac je izgledal kot mini bowling center s premikajočimi lučkami po stenah in veliko, vedno polno kadilnico, ki pa je proti koncu veliko ljudi ni rabilo uporabljati.


Od domačega piva so nudili Pan, ki ga ne priporočam, stal pa je kot v centru Maribora. Ko sem videl napis za šankom 1,5l piva = 35 kun, sem zadevo naročil, natakar pa me je ob plačilu opomnil, da cena ne velja med koncerti, na drobni tisk so pozabili. Iz principa sem mu stisnil še trinkgeld kot darilo iz EU. Vedel sem, da bo v napoto tudi kakšnih 7 miz s stoli pred odrom, ker sedišča nimajo kaj iskati na Urbanovem koncertu, pa še veliko prostora pred odrom zasedejo.


Od desetih (ko je bil koncert napovedan) naprej smo poslušali glasne remikse pop pesmi, pred začetkom pa je DJ predvajal rock, kar pa ni spremenilo dejstva, da smo čakali predolgo. Vmes smo pričakovano srečali še znane MB in lendavske face. Bend je prišel na oder ob 0.07 od spremljavi Angel of Harlem (izvirni DJ je par komadov pred tem vrtel še Vertigo). Sledil je skoraj obvezni Intro in pa iskanje primerne lokacije za stanje. Po uvodni pesmi sva se sprva zasidrala nekje na sredini (10m od odra), kasneje sva šla zaradi butanja natakarjev za 3 metre nazaj (Heda še malo dlje , kjer je imela svoj zaslužen mir). Veliko boljše bi bilo, če bi pijačo stregli samo za šankom, ker so natakarji pretirano moteče stregli in je vsake pol minute en šel mimo nas vse do kadilnice (zgleda, da so plačani po prometu). Tudi za zamudo je baje bil kriv organizator, ker je hotel zaslužiti dodatno kuno na naš račun.

Po nekaj komadih, ko sem že mislil, da mi bo cel koncert v badu, se je zgodil preobrat (se mi zdi, da jim to po slabem štartu nekje na sredini vedno uspe narediti). Prelomnica je bila ponarodela Moja Voda, med katero so tudi tisti, ki so sedeli s hrbtom proti odru, začeli peti in se niso pogovarjali. Ko je sledila naspidirana Moja, sem se premaknil bolj naprej, čez par komadov pa se pridružal Madžarom spredaj in užival. Med Mjesto za mene je en pijani model zraven mene splezal na stol (naš, ne hrvaški stol), sledil je pričakovan dialog z readarjem, istočasno pa ga je Urban nagovarjal, naj pride na oder zapeti refren. Bolj ko mu je redar težil, naj izgine dol, bolj mu je tip zaman kazal na Urbana. Končali so ob 2.08, nato smo se gnili od švica pobasali v avto. Ko sem uredil še uploadanje posnetkov, je bila ura štiri.

Setlista je bila dokaj tipična, posnel pa sem tista 2 komada, ki sta mi še manjkala (Privatni Romeo je na novo na njihovem repertoarju in sem ga prvič slišal šele decembra v Zagrebu, Lauferjev unplugged duet Govorim u snu, ki ga verjetno še nisem slišal v živo, pa je služil za debato lokalcev in uvod v Mojo vodo) in pa (na bobnarjevo željo) Otrovno kišo.

V glavnem, ni vsak klub za vsak bend. Včasih je lepše biti v napol praznem večjem prostoru kot pa v prepolnem in slabo zamišljenem malem klubu. Upam in verjamem, da bojo slovenski klubski koncerti imeli boljšo organizacijo, na prostem pa se vidimo 26. junija na Lentu.
 
 


Avtoportret

Ker mi je že decembra potekla osebna izkaznica, sem se moral iti na novo fotografirat. Istočasno mi je Buco rihtal presspass in mi (ne vedoč, da rabim tudi osebno) svetoval, naj se kar sam slikam na avtomatu v Leclercu. Valjda, s čim manj procedure se pred službo ustavim v Leclercu, spustim stol do minimuma, se sključeno sklonim, da sploh pridem v objektiv, stisnem, plačam 4 EUR, vzamem fotke in pičim dalje.

Popoldan grem na občino, kjer mi preluknjajo staro osebno (Heda je bila vesela, ker sem imel na fotki dreade, in smo po njeni verziji zaradi tega imeli vedno antle na južni meji), plačam novo in jim dam sliko. Vse gladko, dokler prijazna gospa za šalterjem ne skenira fotke in omeni, da ji tako slabe fotke ni še nobeden prinesel. Baje naj bi bila preveč spacana in meglena, z napačnim ozadjem, obraz in telo pa neporavnana z evropskimi standardi. Na računalniku par minut obdeluje fotko, zmajuje z glavo, razmišlja, kako bo to kasneje med kosilom razlagala možu, nato pa zadevo pošlje dalje s komentarjem, da se bom verjetno čez nekaj dni moral oglasiti z novo fotko.

Teden zatem mi od doma javijo, da me čaka nova osebna.

5. apr. 2011

4. apr. 2011

Top 20 koncertnih trenutkov v 2010: 4

THE NATIONAL – 14. 11. (Boćarski Dom, Zagreb)

Natrpan november (imel 14 koncertov), njihov drugi koncert po Gradcu, visoka pričakovanja, vozil Vojko (dobila karto od naju za r. d.), Alenko in Grka Georgia something, zaplet z Galjašem na meji, tak da je Mirko šel nazaj z MatejemU2, ki sem ga teden dni prej navdušil za koncert, kilometrska kolona pred placom, šli na pir, nato naravnost mimo kolone, se postavili za prvega in lepo noter, srečali Joto in Katko z ekipo, Dolenjsko Čebelo in njenega čmrlja, plac ena športna dvorana, ki mi je zmanjšala pričakovanja, WC-ji v dveh kontejnerjih pred vhodom, spodobna predskupina, velika zamuda (baje zaradi jebe na meji), nedelja zvečer, naslednji dan služba, zrihtal prevoz nazaj v LJ neznani Slovenki, bend začel igrati, folku se je mešalo, sčasoma so zrihtali sound, folk je skakal in pel kot nor, bend naspidiran razlagal, kako radi imajo Zagreb (to je bil njihov tretji koncert v mestu, so pa fani že na prvem vedeli vse pesmi na pamet), dva bisa z obveznim kozarcem vina v Mattovi roki, daljša setlista kot na ostalih koncertih, finale in vrhunec obojestranske ljubezni popolnoma unplugged verzija Vanderlyle Crybaby Geeks, All the very best of us string ourselves up for love, I'll explain everything to the geeks, popolno.
 
 
 
 

Top 20 koncertnih trenutkov v 2010: 5

LCD SOUNDSYSTEM – 22. 6. (T-mobile INmusic Festival)

Drugi dan od treh na festivalu, Heda, Tonja in Štopl v avtu, tam še Katka in Jota, dan je bil pester in raznolik: Morcheeba, Rise Against, Audio Bullys, !!!, Billy Idol in pred njim bend dneva LCD Soundsystem. Že drugi dan zapored je bilo murkasto vreme, na robu dežja. Všeč mi je bilo, ker so bili na odru postavljeni čisto skupaj, in tako ustvarili bolj klubsko vzdušje. Komadi so bili šus, set pa je bil festivalsko kratek (čez 2 dni so v Ferrari igrali 5 komadov več), par komadov sem pogrešal, na koncu še posebej njihovo odo New Yorku (verjetno jim je zmanjkalo časa pred Idolom). Vrhunec je bil pričakovano All My Friends, ko je presenetljivo ravno takrat začelo in na koncu tudi nehalo deževati. Nisem mogel verjeti, ker je bilo tako podobno situaciji v videospotu. Sem pa vesel, da sem jih videl, tudi zato,  saj so predvčerajšnjim odigrali svoj zadnji koncert.






2. apr. 2011

Top 20 koncertnih trenutkov v 2010: 10-6

10. Editors - 19. 4. (Seifenfabrik, Gradec)

Dan po zagrebškem koncertu smo šli še v Gradec, kjer je bila čisto druga (EU) scena. Akcija z ekipo že po poti, plac po avstrijsko urejen. Ko sem šel na ena vrata (bila sta 2 vhoda) vprašat, če je to pravi vhod, so mi rekli, da ne smem iti noter s pločevinko, ampak samo s plastičnimi kozarci. Naslednji kader smo že kupovali 1 pir in 5 praznih kozarcev, pred avtom prelili, nazaj v plac in spet do avta. Organizacija vrhunska, začetek koncerta točen, bend v elementu (Chris in Russel vsak s svojim rickenbackerjem). Vrhunec pa Papillon.
 obvezna oprema

 Tomijev prijateljček

predzadnji stadij

večerni hamburgerček


Depeche Mode?

9. Urban & 4 - 3. 7. (Amfiteater MC, Celje)

9 dni po koncertu v Murski Soboto smo šli še v Celje (direkt iz MB parka, kjer so igrali Papir). V soboškem parku je bilo kljub prostemu vstopu in podpori Ali Ena malo ljudi, bend pa ga je žgal 100 na uro. Urban je bil naspidiran in vmes rekel, da mu je žena v  SMS-u napisala, da lahko govori vse, le fucbala ne sme omenjati (takrat smo ravno spušili z Angleži). 
V Celju je bil Urban bolj zadržan (po koncertu mi je v backstagu povedal, da je imel virozo), koncert pa je bil vseeno vrhunski in ne prekratek. Med Moja voda sta na oder uletela ženin in nevesta, (Splitčan in Brazilka) jaz pa sem ravno slučajno snemal ta komad (s Hasanovim fotkičem, moj je bil v popravilu). Surealno. Po koncertu mi je Marko dal še njihov aktualni live album.
Na koga misli Sandi?


8. The Flaming Lips - 23. 6. (T-Mobile INmusic Festival, Zagreb)

3. (zadnji) dan festivala, na katerega bom šel letos tretjič. Vsak dan sem peljal domov in šel naslednji dan v službo. Piva nisem baš pil, ker sem bil na antibiotikih (operacija modrostnega zoba, pa take fore). The Flaming Lips nisem dobro poznal in nisem vedel, kaj pričakovati, sem pa sodeč po sceni na odru slutil, da bo uvod nekaj posebnega, in sem ga posnel. Razni konfeti in baloni me ne navdušujejo najbolj, to, kar sma pa takrat s Štoplom doživela, je bilo noro. Verjetno še zdaj čistijo tista tla. Posledično je to najbolj gledan YT posnetek lanskega festivala (drugi in tretji sta tudi moja).




Pevec začne podvig pri 2:20.

7. Florence + The Machine - 26. 5. (Kino Šiška, Ljubljana)

Flo je predstavljala svoj prvenec Lungs, koncert pa je menda bil v luftu (verjetno zaradi zlomljenega prsta na nogi). To je bil moj prvi koncert v Kinu Šiška, nad placom sem bil navdušen, ker bi ga nam tudi Avstrijci lahko zavidali. Florence je bila zelo karizmatična, njen glas je bil čaroben, njena pojava pa mi je dala misliti, da bi jo v srednjem veku zqagotovo zažgali na grmadi. Punca je navdušila in bila navdušena nad odzivom publike. Dosegla je, da smo med Dog Days Are Over vsi skakali. Zame je bil vrhunec, ko je med pesmijo My boy builds coffins pela  o krstah "He's made one for himself, one for me, too. One of days he'll make one for you" in pokazala name (Keber je trdil, da je nanj, samo on je itak bolj mali in ga verjetno sploh ni opazila). Takrat me je rahlo zmrazilo, na glas pa sem izustil en dolg Fak.

 majska atmosfera

McBoyz


Prvih 40 sekund pesmi manjka, ker nekdo ni dobro stisnil na REC gumb. Na 4.30 je v rdeči majici naš znani zobozdravnik.

6. Kasabian - 20. 2. (New Age Club, Roncade)

Prvi lanski koncert, na katerega sem šel v tujino, in moj prvi Kasabian koncert (lani sem jih skupaj videl 3-krat). 4 dni prej so zasluženo dobili Brit Award za najboljšo britansko skupino. Pot je bila zelo pestra, ker je snežilo, Oma je z audijem drvel, na italijanski pumpi, kjer so predvajali White Lies, smo si kupili še rdeče vino za po poti, Oma je dalje drvel. V Roncade, ki je mali kraj, smo uleteli na priprave za gothic party, se družili z domačini, izvedeli in proslavljali Tinino prvo olimpijsko srebro. Klub je bil fino majhen, atmosfera pa temu primerna. Setlista je bila (tako kot zadnji album) super, Italijani odlična publika, bend pa je šopal.

 Saveljčan


 Oma

 Katka in Jota
 
gothic pre-party