Presežek presežkov

Kdor je včeraj doma gledal Ligo prvakov, je zamudil edinstven spektakel. Roger Waters, idejni vodja Pink Floydov in eden največjih glasbenih genijev našega časa, je navdušil razporodano dvorano, v kateri je verjetno bilo več Slovencev, kot pa bi jih bilo v Stožicah. To se je poznalo tudi za šankom. Publika je bila mešana: od otrok do plešastih in sivih.

Prvi in edini šok (po uspešnem adrenalinu na vhodnih vratih zaradi fotkiča) je bil, ko sta Heda in Monika prišli do svojih sedežev v prvi vrsti tribune. Če so sedeži dobesedno 20 centi nad parterjem, je nemogoče karkoli videti sede. Posledično sta po balkansko prišli "dol" k meni. Za vse, ki boste kdaj šli v Areno na tribuno, pa nižje od 5. vrste ne kupujte kart.

5 minut pred koncertom sem za šankom srečal še Pišorna in Sakija, potem smo bili kompletni.

Če človek vidi zvočnike v zadnji vrsti parterja, obrnjene proti odru, lahko sluti, da ga čaka presenečenje. Ko je med prvim komadom poleg močnega lightshowa še strmoglavilo letalo in smo zaradi kvadrofonije dejansko slišali smer letenja letala, sem se lahko samo na glas režal. Sledili so legendarni komadi (In the flesh, Another brick in the wall part II, Mother, Hey you, Comfortably Numb, Run like hell, ...) , ki jih poznam že iz osnovne šole (jaz sem imel album na kaseti, Pižorn pa še na LP-ju), gradnja zidu, (aktualne) politične in filmske projekcije na zidakih, ki so se osvetlili, takoj ko so bili postavljeni na zid, slavni profesor iz filma in videospota, velik aplavz publike med Mother (po verzu Mother, should I trust the government sta se na zidu zapisala grafita No fucking way oz. Nema jebene šanse. Lahko si zamislite odziv publike po mesečnih demonstracijah v Zagrebu.), 10-metrska leteča svinja nad nami, Comfortably Numb solaža na vrhu zida, politično zborovanje, sojenje in na koncu podrtje zidu. Popolno kot iz učbenika.


Ko so zid gradili...

... in ko je zid že bil dokončan.

Zame najbolj čustven trenutek pa Vera, ko je ob eni najlepših glasbenih podlag kazalo reakcije ameriških otrok na šolah, ko so se jim očetje vojaki vrnili iz vojne. Izredno vesel, da ga nisem snemal, ker bi trenutek od 0:45 zgubil svoj naboj.

Drugače sem se pa cel koncert moral zelo brzdati, da nisem preveč snemal in fotkal. Sreča, da sem imel polne roke. Skratka, po originalnih Pink Floydih sem izkusil še Watersa. Vse ostalo pa so just bricks in the wall.