Ko pomislim na Zmelkoow, se vedno spomnim na srednjo šolo. Poslušali smo jih na šolskem radiu, peli na maturantskem izletu, igrali na žurkah, ... Na takrat aktualnih prvih dveh albumih so se znašli hiti kot Čau slonček, Yo!, Sergio, Kljub ljudi z resnimi težavami, Sentiš navadni in Gravitacija, himna slovenskih dijakov in študentov.
Prvič sem jih videl v živo na njihovem prvem koncertu na Koroškem. Mi smo jim z mojim srednješolskim bendom bili predskupina in smo jih tudi osebno spoznali. Goga, Damjan in Žare basist so bili preprosti, skromni in duhoviti - nekakšen antipol Big Foot Mame.
Od takrat sem jih videl vsaj 15-krat, čisto na vsakem koncertu pa sem imel nasmešek na obrazu. Njihova pojava na odru (včasih so bili še bolj pijani kot jaz), predvsem pa njihova besedila in Gogini monologi so briljirali. Z leti so prišli novi člani in članice, Damjana pa je na bobnih zamenjal Aleš. Njihov stil glasbe se je spremenil, na zadnjih albumih ni več toliko radijskih hitov - ne zato, ker jih ne bi znali več pisati, ampak ker so se tega naveličali. Z zadnjim albumom so šli v svojo skoraj psihadelično smer, a vseeno jim "Monty Python" bizarnosti na koncertih nikoli ne zmanjka.
Včeraj je trio v originalni postavi igral zgolj pesmi iz 90-ih (hite, manj znane in celo neznane) in v dobrih dveh urah pokazal, kako se dela dobra glasba, jaz pa sem poleg nasmeška na obrazu dobil še glasbeno željo (mogoče zato, ker sem Žaretu dal Guinnessa).
Setlisto so na koncu malo spremenili.
Pobi, hvala za včeraj, srednjo šolo in nasmeške v prihodnosti.
Prva vrsta
Zadnja vrsta
:D carsko!
OdgovoriIzbriši