Teen Spirit

V zadnjih razredih osnovne šole smo bili razdeljeni na 2 pola: eni so poslušali boy bende in techno pop oz. vse, kar so slišali na Koroškem radiu in VIVI/MTV-ju, drugi pa smo bili rockerji. In če smo hoteli prevladati "trenerkarje", smo potrebovali bend, ki bi naredil rastur. 

Enkrat v 6. razredu sem na MTV-ju videl Nirvanin  Smells Like Teen Spirit. Na nobenega člana v bendu ni padal dež, noben od njih ni rapal, plesal, se cmeril ali držal za srce. Bend je igral v mračni telovadnici, pevec je imel razmrščene lase in majico čez puli, bobnar je tolkel kot nor, basist, ki je zgledal kot tisti serijski morilec iz majice, je smešno poplesoval v ritmu. Zraven je bil še čudni hišnik. Besedilo je bilo čudno: "Hello, hello, hello, how low ... A mulatto, an albino, a mosquito, my libido". Komad je bil kombinacija glasnega in tihega, kitarski riff je bil nalezljiv, folku v videu se je kar naenkrat zmešalo, pevec je razbil kitaro ... To je bilo! Grunge je bil naš.

Potem smo naslednje mesece spoznavali njihovo glasbo in razpravljali, kako kul je Kurt. Kolegi so začeli nositi kariraste srajce, majice čez pulije in jope, ki so jih dobili od dedkov (jaz nisem nikoli dal preveč na obleke, tako da se z njimi nikoli nisem obremenjal), nismo se (več) česali in kasneje strigli. Z Nirvano so prišli še ostali bendi (Pearl Jam, Alice in Chains, Stone Temple Pilots, Soundgarden, ...), nobeden pa ni imel takšnega frontmana kot je bil Kurt.

Ni bil ravno najboljši vokalist, je pa imel svoj prepoznaven  "I don't care" stil. Tudi ni bil najboljši kitarist, je pa verjetno ustvaril najboljše kitarske riffe. S svojimi besedili je znal zajeti teenage angst. Ni bil najlepši, je pa imel karizmo in attitude. Bil je đek in postal glasnik naše generacije, kar ga je na koncu tudi uničilo. Ko sem proti koncu osmega razreda izvedel za njegov samomor, me je potrlo.

Včeraj sem v Pekarni videl mlade pobe iz Avstrije, ki so preigravali Nirvano. Bili so uigrani in so znali ustvariti Nirvanin šus, verjetno bolje kot original v zadnjem letu obstoja. Publika (nekateri so bili rojeni po Cobainovi smrti) je upravičeno norela podobno kot v SLTS videu. Jaz sem podoživljal svojo mladost in se znova čudil, s kakšno lahkoto je Kurt skupaj spravil takšne kombinacije akordov in riffov.

Zamislil sem se, kaj bi bilo zame drugače, če se Kurt takrat ne bi ubil. Mogoče v srednji šoli ne bi bil tisti U2 frik.

                                                        SLTS

                                                      Siluj me