21. nov. 2011

Prva ljubav

Te dni je bila 20. obletnica izida kultnega U2 albuma Achtung Baby. Na koncu 80. let so bili naveličani svojega starega sloga in so želeli narediti nekaj novega oz. po Bonovih besedah, ki jih je izrekel 30. 12. 1989 na koncertu v Dublinu: " ... this is just the end of something for U2. And that's what we're playing these concerts ... and we're throwing a party for ourselves and you. It's no big deal, it's just ... we have to go away and ... and dream it all up again."
V tistem času so promovirali njihov (kar se lestvic in prodaje tiče) dosedaj najuspešnejši album The Joshua Tree in njegovo nadaljevanje Rattle and Hum, polnili stadione po svetu in bili 4. bend, ki jih je revija Time dala na svojo naslovnico.
Tako so se dečki leta 1990 odpravili z baje zadnjim letalom v (takrat še Vzhodni) Berlin, mesto, v katerem sta inspiracijo našla David Bowie in Lou Reed. S producentoma Brianom Enom in Danielom Lanoisem so bluzili v studiu in nikakor niso mogli spraviti skupaj konkretnega komada. Na koncu, ko so že obupavali, jih je rešil (valjda) One. Nato se jim je odprlo in komadi so postopoma prihajali. Bili so naveličani tega, da so jih vedno jemali preresno, na njih pa je vplivala tudi na novo nastala Madchester scena, Istočasno je kitarist Edge šel narazen s svojo ženo, s katero je bil skupaj od srednje šole. Posledično so U2 v svojih zgodnjih 30. letih izdali njihov najbolj prelomen album. Na vrhuncu kariere so si drznili korenito spremeniti stil, tako glasbeno kot stilsko (iz kavbojcev so se prelevili v redne kuljote).
Zvoki na albumu so bili sveži, a vseeno se pesmi zvenele kot U2. Ritmi so bili seksi, prav tako besedila, ki so bila intimna in poetična, naslov albuma pa je po drugi strani namigoval na ironijo in šaljivost. Bono je veliko uporabljal falseto, Edge je imel zelo pomembno vlogo s spremljevalnimi vokali in zvoki kitare. Naslovnica albuma je za razliko od zadnji dveh črnobelih bila sestavljena iz 16 živobarvnih sličic, netipičnih za Antona Corbijna. 
Bono je v prvem videospotu The Fly  prvič predstavil svoj novi istoimenski alter ego. Besedilo pesmi so enostavčni aforizmi, ki jih je napisal The Fly. Bil je über kul, uporabljal je citate kot "Never trust a man smoking a cigar," hkrati pa je kadil cigaro. Imel je črne lase, črna Lou Reedova očala, črn Elvisov suknjič in črne Jim Morrisonove hlače. 
Na turneji je ustvaril še dva alter ega: Mirror Ball Man je bil parodija amerških TV preacherjev, na evropskem delu turneje pa ga je zamenjal Machphisto, posh ostareli rock zvezdnik/hudiček, ki je vsako noč s koncerta klical predsednika Busha v Belo hišo. Kdo bi to dve leti nazaj pričakoval od dolgolasega irskega kavbojca, ki je pridigal o človekovih pravicah in težavah na Severnem Irskem.
Sama (Zoo TV) turneja je bila bombastična: uporabljali so ogromno ekranov, na katerih so se prehitro menjavali napisi kot "WATCH MORE TV", "EVERYTHING YOU KNOW IS WRONG" ali "BELIEVE EVERYTHING", reflektorji so bili sprednje luči na trabantih, ki so viseli v zraku, med komadi je Bono snemal sebe in Edga med solažami, imeli so trebušno plesalko (zdaj je Edgeva žena), v uvodu so uporabili George Bushevo verzijo We will rock you, med Pride so uporabili govor Martina Luthra Kinga, prvi v zgodovini so uporabili B-stage, na katerem so se še bolj približali publiki, v živo so imeli prenose iz okupiranega Sarajeva in kot prvi bend opozarjali na tamkajšnjo problematiko, Bono je na vsakem koncertu koga poklical po telefonu in bil politično kritičen (sprva je klical Busha starejšega, kasneje Clintona, včasih pa naročil nekaj tisoč pic - enkrat so jih celo pripeljali ob koncu koncerta nekaj sto, ker jih več niso utehnili speči) in preklapljal TV kanale, tako da je publika poleg koncerta uživala še ob TV, med pavzo so predvajali TV Confessionals (posebne izpovedi, ki so jih fani lahko podali pred koncertom v video spovednici), imeli so super predskupine (Pearl Jam., PJ Harvey) in goste (na Dunaju je na oder uletel Axl Rose, ki je z njimi zapel Knockin' on heaven's door, v Stockholmu so z Abbinim Bennyjem in Björnom zaigrali Dancing Queen, vsak večer pa so z Loe Reedom imeli virtualni duet), med turnejo so posneli album Zooropa (ki je dobil Grammyja za najboljši alternatovni album, na njem pa so pesmi Numb, Stay in Lemon), Bono pa je s Sinatro posnel enega najboljših duetov vseh časov. In kar je bilo najpomembnejše, imeli so jajca, do so koncerte začeli z 8  komadi z novega albuma, 2 pa so ponavadi še zaigrali v bisu. Tako turneja kot album sta postavila mejnike sodobnega rocka. Album je na koncu osvojil dva Grammyja (naj rock izvedba benda in pa naj producent), za najboljši album pa jih je malo pristransko premagal žalujoči oče. Vsi glavni kritiki album danes označujejo za legendaren (nekaj primerov je tu: allmusic, Pitchfork, Rolling Stone).
In kje po vsem tem bluzenju jaz pridem v to zgodbo? Bil sem star 12 let, ko so je na MTV poleg Guns'n'Roses pojavil grunge, hkrati pa novi odpičeni U2. Sprva jih nisem kužil, The Fly je bil preveč abstrakten, maroški video za Mysterious ways z razvlečenimi pojavami prečuden. Potem mi je brat enkrat na kitaro zaigral One (mislim, da ne rabim dati linka do komada). Moja prva reakcija je bila: "To si ti sam napisal?" No, potem sem sam skinil komad na kitari in ga obsesivno poslušal. Nato sem obsedeno poslušal stran A kasete, nato še stran B. Ostalo je zgodovina. Ko so z albumom koncertirali v naši okolici, sem bil leto ali dve premlad, da bi šel. Moral sem se zadovoljiti s koncertnimi avdio in video posnetki (tu bi izpostavil predvsem Zoo TV: Live form Sydney DVD - sprva sem ga imel posnetega na VHS).
V 20-ih letih po izidu se je pri njih zgodilo marsikaj, leta so naredila svoje, pri njih in pri meni, a Achtung Baby je in bo ostal moja prva ljubezen. Zdaj so nam zopet postregli s ponovnim izdanjem in oh in sploh različnimi verzijami. Za nas fane sta najpomembnejša CD-ja Achtung baby Kindergarten ("baby" verzije končnih komadov) in en CD z raritetami (s komadi Oh, Berlin in Blow your house down). Poleg tega je izšel tudi dokumentarec From the sky down, ki vsaj zame ni povedal veliko novega, je pa pripeljal do Edgeve solo izvedbe Love is blindness. Hkrati je revija Q Magazine ob 25. letnici obstoja izdala album ACH-toong BAY-bi Covered s priredbami znanih bendov. Najbolj blesti Jack White z Love is Blindness, dobre priredbe pa so posneli tudi Depeche Mode (Gahan se je zelo potrudil na vokalih), The Killers in Garbage, pa tudi ostali niso švoh. Če ne kaj drugega, so super za občudovanje Bonovih besedil.

V glavnem, to sem moral dati iz sebi, čeprav sem svoji prvi ljubezni dolžan veliko več.

Pa še za finale: Ko so te dni vprašali Willieja Williamsa (on oblikuje U2 odre, odkar so na njem imeli le povečano sliko albuma in belo zastavo), kako bi ocenil Achtung Baby, je odvrnil: "It's their best record, their single greatest conribution to the sum of happiness of the human race."

3 komentarji:

  1. super spisano, tudi sam imam posebno navezavo na Achtung Baby! več pa na kakem piru :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Me veseli, da ti je všeč.
    Sem dodal še zadnji odstavek, ki sem ga danes slučajno prebral.

    OdgovoriIzbriši