Predzadnji dan je na Večerovem odru bil Vlado Kreslin z Malimi bogovi. Že stokrat slišano, za mano pa je v kratkem času bilo ogromno dobrih koncertov, tako da nisem imel velikih pričakovanj. Pač Vladek. Začel je s komadom Cesta, že drugi pa je bil Nekega jutra, ko se zdani, ki sem ga z dvema tretješolkama igral na šolski prireditvi pred tremi tedni (igrali so še dva komada, ki sem ju izvajal na šoli z deco). Sledila sta dva nova komada, nato pa znani set (že skoraj) ponarodelih, kjer je publika lahko zraven pela. V prve vrste (s Hedo sva bila bolj spredaj, kjer niti ni bilo take gužve, sound pa je bil kul, medtem ko se je Mirko nekje na poti izgubil) se je vrinilo nekaj pijanih MB težakov, tako da sva se premaknila bolj na desno. Jaz sem imel zopet nekaj čustvenih trenutkov, ko so me komadi ponesli v preteklost ali pa sem analiziral besedila. S Hedo sva se za kakšna 2 komada izgubila, nato pa med folkom našla ravno na začetku Od višine se zvrti. Dekle moje je na koncu pel enako kota jaz: "Dol ob Dravi v tisti beli opravi," tako da ne vem, če imava iste ideje, ali pa sem že kdaj to od njega slišal.
Koncert, ki je trajal uro 45, je neverjetno hitro minil. Kdor zna, pač zna, Vladek je res car. Bend je tudi bil uigran, prav lepo je bilo slišati Dan neskončnih sanj v skoraj originalni verziji, nepogrešljivi kitarist Hübscher pa mi je naprej prišel kot slovenski "Crocodile" Dundee.
Po koncertu je uletel še Đouži, čez čas pa smo krenili na Brunčkov šank in na štenge pred Lutkovno gledališče. Sledile so še scene, ko sva čakala na kebab na Strossmayerjevi, ga pojedla na klopci in šla spat okoli štirih.
Ni komentarjev:
Objavite komentar